Pa smo ga dobili! George »Corpsegrinder« Fisher, vokalist legendarne death metal zasedbe Cannibal Corpse, se je odločil za samostojni projekt, ki ga je poimenoval kar po sebi. In tako tudi prvenec. A ker Corpsegrinder pri igranju instrumentov vseeno stavi na zunanjo pomoč, se je pri realizaciji svojega solo projekta zanesel na brata Bellmore (oba Dee Snider, ex-Toxic Holocaust): na bobnarski stolček je sedel Nick, kitaro in bas pa je vihtel Charlie. In tako so z dodatno pomočjo Erica Rutana posneli death metal album, ki se v predvajalniku odvrti v dobre pol ure.

Album Corpsegrinder je sestavljen iz desetih komadov, povprečna dolžina enega pa tako ne presega treh minut. Ravno dovolj za neposreden death metal, kakršnega ponuja Corpsegrinder. Plošček namreč ponuja konkretno dozo death metala, kakršnega smo sicer vajeni od že omenjenega Fisherjevega delodajalca. Dolgometražec Corpsegrinder se naslanja na zvok sodobnih Cannibal Corpse, ob počasnejših komadih tudi večkrat zveni kot njihov aktualni album Violence Unimagined, medtem ko hitrejši komadi bolj spominjajo na Kanibale ob koncu prejšnjega tisočletja.

Toda bandu oziroma recenziranemu izdelku bi resnično delal krivico, če bi ga s svojimi primerjavami omejil le na »kopijo«. Plošča je dejansko več kot to, Fisherju namreč uspe večini komadov dodati konkretno dozo groova, jih začiniti z breakdowni in se tako dotakniti hardcore žanra, ki bo načeloma nagovoril tudi mlajše poslušalce. Po drugi strani pa tukaj ne manjka niti klasičnih death metal prijemov v obliki te in one solaže, zaradi česar postane paleta ponujenih elementov po odigranih 30 minutah že kar pestra.

Očitno je torej, da Corpsegrinder ne ponuja ničesar novega, a nenasitneži bi s tem albumom zagotovo morali priti na svoj račun. Solidna klasika!