Dödsmönster je solo projekt danskega glasbenika Kennetha Terkelsena. Demo plošček Arise from the Ashes ponuja štiri pesmi v skupnem trajanju nekaj manj kot četrt ure. Ravno dovolj, da doseže svoj glavni cilj: zveneti kot predjed prihodnjim glasbenim stvaritvam, ki zaradi svoje okusnosti vzbuja lakoto oziroma zanimanje poslušalcev.

Prva, naslovna pesem Arise from the Ashes ušesom ne omogoči zajetje sape z leporečenjem v obliki intra – po sluhovodih namreč takoj udari z divjim bobnanjem in zadušeno zvenečimi kitarami. Kitare se razvijejo v nekajkratno ponavljajoče igranje kratkega akorda na način, ki da že takoj slutiti, da inspiracijo dema nedvoumno predstavlja prvih nekaj plošč Darkthrone. Trenutki upočasnjevanja igranja glasbe odprejo vrata povsem razumljivemu grim vokalu. Iz pretežno blackersko zveneče se nekje tukaj glasba prelevi v bolj thrashersko. Pesem zaznamuje stvaritev strašljive napetosti, ki jo na sredini pesmi prično ustvarjati nedistorzirano igranje kitar ter zvoki činel in bobnov. Strašljivost pesmi se nekoliko stopnjuje celo do občutka okultnosti, ki ga poustvari k glasbi prikovano večkratno ponavljanje vzklika »Rise!«. V zadnjem delu pesmi igranje kitarskih solaž pokaže, da pri demu ne gre zgolj za prikaz znanja igranja black(ened) thrasha, ampak tudi, da zna avtor igrati kitaro na zahtevnejšem nivoju. Druga pesem Ritual Abuse poleg zavezanosti prvinam koncepta ustvarjanja glasbe à la Darkthrone pokaže s kompozicijskega vidika očiten vpliv še enega kultnega ustvarjalca thrasha – častitljivih (sicer ponovno začetnih) plošč Sodom. Predzadnja pesem Succubus se ponaša z nekoliko počasnejšim začetkom, ki poslušalcu omogoči uživanja v dobro slišnem bobnanju in zadušenem igranju kitar (da, tudi v tem je mogoče uživati). V pesmi je glasbeno-vokalni vpliv zgodnjih Darkthrone že tako očiten, da bi lahko po moji oceni pesem brez težav vključili na njihov album Under a Funeral Moon ali Transylvanian Hunger, ampak potem se zgodi zadnji del pesmi, ki zveni celo rokenrolersko. Posebnost pesmi je še v tem, da igranje lead kitare zveni celo tako, kot bi poslušal kakšno godalo (vendar ne na način Apocalyptice). Zadnja pesem March of War ne odstopa veliko od glasbenih zamejitev, kakršne so postavile prve tri pesmi, morda zveni v primerjavi s prejšnjo le nekoliko bolj thrashersko.

Ja, to je to – gre za spodobno zveneči black/thrash metal, ki glavne prvine glasbene amalgamacije v podžanr predstavi korektno. Dödsmönster dajo točno tisto, kar obljubljajo – black(ened) thrash oziroma thrashin' black metal v pravi naravi demo formata. Arise from the Ashes zveni poslušljivo, žvečljivo in obetavno.