Court of the Tyrant King je prva in nekaj manj kot tri četrt ure dolga plošča tria, ki prihaja iz Švedske. Navkljub črkovno fonetični bližini z Nevermore nam skupina ne ponudi klavstrofobičnega družbeno kritičnega (in vse preveč kopiranega) progresivnega thrasha, marveč pošteno dozo pozitivno zvenečega power metala, »kot se šika«. Skozi celo ploščo sicer vokal predstavlja osrednjo figuro glasbenega ustvarjanja, vendar tudi slednji ni tako izpostavljen, da bi deloval preveč dominantno in moteče. Kitare in klaviature mu sledijo po opaznosti, najbolj v ozadju ostajajo bobni.

Plošča ima vse tisto, kar zapovedujejo kanoni power metala; v vlogi instrumentalnega intra skladbo Hero's Journey, ki ustvari občutek napetosti in vzvišenosti ter deluje kot obetaven aperitiv pred tistim, kar sledi. Sledeča pesem, Call of the Wild, deluje kot ampula powermetalskega nitroglicerina, ki se razleti po ušesih in ustvari v možganskih centrih zaznave podlago za vse dobro, kar sledi. Je dinamična od vsega začetka, po glasbenih strukturah nekoliko spominja na začetne stvaritve Stratovarious, potem pa prevlada občutek, ki so jih powermetalskim ušesom, predvsem zaradi načina petja, dajala začetna mojstrstva Edguy. Optimistično in dinamično. Pesem – sploh refren – gre super hitro v ušesa in zato, ker je dolga le tri minute in tri četrt, poslušalca kar sili k ponovnemu poslušanju. Rising Tide nekako kar nadaljuje dinamiko predhodnice; krasijo jo tisti pričakovani, vendar prijetni vrhovi, katere predstavlja petje refrena (»Rising tide, Now I feel alive /…/«) ter prijeten prikaz kitarskih bravur v zadnji tretjini pesmi. Orgelski zvoki klaviatur ter svečano večglasno petje pompozno »odpreta« naslovno pesem plošče, ki je sestavljena kot dialog med navidezno umirjenostjo na dvoru, ki jo pričara (ja, govorimo v latovščini power metala) počasnejše žensko petje ob akustični spremljavi ter bolj metalsko zvenečim in z moškim petjem ustvarjenim ogledalom resničnih razmer v kraljestvu tiranskega kralja. Northern Cross se v ušesa najbolj zatakne zaradi uvodnega kitarskega akorda ter igranja kitar nasploh. See No Evil ni niti v okvirih power metala ena od kompleksnejših pesmi, vendar pa je (poleg Call of the Wild) ena bolj veselih pesmi na plošči in se lepo vključuje v koncept plošče. My Last Command ima nekoliko bolj melanholičen uvod, kjer solo kitara že takoj predstavi kitarsko okostje pesmi in naj bi bila bolj bojna pesem (no ja, v resnici pač ni, saj danes standarde bojnih oziroma borbenih pesmi v power metalu postavljajo Sabaton). By Death Reborn zaznamuje na začetku glasba, ki deluje nekoliko bolj thrashersko kot power-metalsko, ampak kmalu se, sploh z začetkom vokalnega dela, vse vrne bolj v okvire power metala. Powermetalska plošča brez balade? Ja, ampak je plošča sploh ne potrebuje, ker je taka, kot je, čisto lepo sestavljena in zaključena celota.

Ja, že res, da nas pesti korona virus in vse mogoče družbene omejitve in kretenizem ljudstva, ampak tukaj je za nas doza rujnega power metala, ki nas navdaja z energijo in nam daje moč. Vzemite si čas, pozabite na težave sveta okrog sebe in si privoščite Court of the Tyrant King. Tole je dobro, zato na zdravje in do dna!