Mlada švedska skupina In Solitude je pred tremi leti razveselila ljubitelje pravovernega heavy metala s prvencem, iz katerega je vel zakleti duh starih Mercyful Fate in poskočnost razdevičenih Iron Maiden. Glasba sama ni prinašala ničesar škandalozno novega, je pa postregla s čorbo pikantnih riffov ter zažigajočih melodičnih solaž. Okus je bil gnijoče morbiden in v primerni meri začinjen z okultnimi besedili. Vsekakor je bil prvenec zelo prijetno poslušanje, vendar se je kazala nevarnost, da bandu nekoliko manjka avtentičnih idej, s katerimi bi obogatili svoj zvok in si zagotovili prepoznavnost.
Naslednik The World. The Flesh. The Devil je na prvi vtis sicer precej podoben, kar sicer ni slabo, a vendar razočara zaradi pomanjkanja razvoja. Ampak to je samo prvi vtis. The World. The Flesh. The Devil podobno kot okultistična in ezoterična besedila pravi pomen in šarm razkrije šele po daljšem in pozornejšem poglabljanju v stvar. Kmalu In Solitude svetu pokažejo meso trgajoče zobe in se diabolično polastijo poslušalčeve duše ter ušes. Prva sprememba je opazna v produkciji, ki tokrat ne deluje tako suho kot na prvem albumu. Pravi hudič pa pri tem albumu seveda tiči v podrobnostih. Tako komad We Were Never Here skorajda izbruhne v smrtonostno militantnost Watain, tako da le še vokali nakazujejo, da ne gre za novo stvaritev te blackmetalske horde. Himnično obarvana Serpents Are Rising popolnoma šokira s surfersko kitarsko linijo, kasneje s tamburinom (?!), zaključi pa z akustičnim outrom. Najbolj nenavadno pri vsem tem pa je, da se vsi ti čudaški okraski lepo vklapljajo v celoto komada. Štiklc To Her Darkness je s svojim poskočno pošastnim plesnim ritmom nadvse primerna izbira, če se nameravate na noč čarovnic na lokalnem pokopališču zavrteti v mrtvaškem valčku. Strah v kosti pa nam uspeta nagnati atmosferična Poisoned, Blessed And Burned ter Dance Of The Adversary. Kakor da to še ni dovolj, se album zaključi s štirinajstminutnim maratonskim komadom, s katerim so In Solitude do meja preizkusili svoje sposobnosti, potrpežljivost bogov ter nenazadnje tudi poslušalcev. In iz tega preizkusa so izšli kot zmagovalci, kar vzneseno veje tudi iz skladbe. Kljub dolžini o kakšnem dolgčasu ni ne duha ne sluha, saj je tempo večino časa galopirajoč in dinamičen, riffi in solaže fantastični, atmosfera epska in celoten komad se zdi kot soundtrack nekega peklenskega westerna.
Treba je priznati, da so In Solitude na tem albumu dokazali, da imajo jajca, njihova kvaliteta pa se vztrajno vzpenja in raste (tako kot njihovi kačoni). Serpents are rising!