Tri leta po odličnem Post Mortal Coital Fixation se norveški brutalci vračajo s svojim četrtim studijskim albumom. Takoj ob novici o njegovi razpoložljivosti sem z navdušenjem in visokimi pričakovanji kliknil na gumbek za »download« in nato nestrpno čakal še nekaj minut, preden me je oblil hladen tuš.

Glavni elementi, ki so me na omenjenem predhodnem albumu tako zelo navduševali, so na Chronicles of Perversion obrnjeni na glavo. Peterica iz Osla se je odločila, da za svoj aktualni album uporabi manj filmskih izsekov, namesto teh pa poveča uporabo pig screamov, svoj brutalni death metal pa je oblikovala bolj tehnično in ga raztegnila v dolžino, tako da enajst komadov skupaj meri preko štirideset minut. Dotična dolžina je za brutaliziranje te vrste prej izjema kot pravilo, kar pa vendarle ne pomeni, da zadeva »po defaultu« ne funkcionira. Chronicles of Perversion zagotovo deluje več kot prepričljivo, toda v mojih ušesih kljub vsemu dosti manj privlačno, saj je prebijanje skozi že slišane, stereotipne in prežvečene death metal riffe in breakdowne na dolgi rok dokaj naporno. Kraanium pač niso Cannibal Corpse, čeprav marsikdaj oziroma marsikateri prijem zveni kot njihov.

Po mojem so Norvežani s Chronicles of Perversion s tehničnega vidika sicer postali boljši, toda z vidika prepoznavnosti in nalezljivosti so več izgubili. Z aktualnim albumom so tako zelo globoko zapluli v morje povprečnosti in solidnosti, da se bodo iz njega stežka potegnili sami, kar pomeni, da bodo pod črto navdušili samo najbolj zagrizene ljubitelje žanra, medtem ko za (nas) ostale, ki tja zajadramo le tu in tam, ponujajo le začasno zadovoljitev slušnih brbončic.