... Time to pay the Final Price
Slicing Throats like nothing
Fallen to Demise
I shall reedem your faithless Lies
Say your last Prayers
Before I shut your Eyes ...

Zanimivo, da imava s thrash metalom nekakšen toplo-hladen odnos in odvisno od razpoloženja se ta tudi znajde na moji playlisti. To pa nikakor ni mišljeno negativno, saj thrash ponuja vse, kar si metalska duša poželi, a v mojem primeru le ob pravem trenutku. Vendar pa je stvar pri slovenskem thrashu vseeno nekoliko drugačna, saj temu verjetno iz patriotskega vidika posvečam veliko več pozornosti. Tako na naši sceni obstajajo bandi, ki vedno ostanejo v podzavesti in ohranjajo plamen thrash metala pri življenju in v pripravljenosti, da zagori v vsej svoji popolnosti. To nedvomno velja tudi za Lintver.

Zasedbo iz Goriških Brd sem zasledil že kmalu po njihovem nastanku leta 2004 in po večkratnem ogledu v živo ostal v »stiku« z dogajanjem okoli banda. Tako ne preseneča, da sem z veseljem poprijel za njihov nov plošček z naslovom The Worst Is Yet To Come, ga zaužil in prežvečil v vsej njegovi veličini. In kakšna veličina je to! Lintver so tako s tretjo izdajo, z desetimi komadi in dolžino nekaj manj kot petdesetimi minutami, enostavno nadaljevali tam, kjer so končali s predhodnikom Distorted Perception, in z dovoljšnjo odrsko kilometrino celoten izdelek samo še dodatno nadgradili.

Lintver so in bodo, kot kaže, ostali zvesti tradicionalnim thrash prijemom in vsakršno odstopanje od teh začrtanih smernic nikakor ne pride v poštev. No, skoraj ne pride v poštev, a o tem kasneje. Dejansko celoten koncept albuma prikazuje thrash metal od začetka do konca, tako tudi ni dvoma, da že sama naslovnica kriči s thrash elementi in kot je že pred davnimi leti dejal naš bivši sodelavec: »... Municipal Waste bi bili ponosni ...« Tako že z uvodnim komadom Final Price Lintver nakažejo, da z njimi to pot ne bo enostavno zobati češenj.


Seveda so Lintver surovi agresiji in standardnim konceptom thrash metala dodali tudi dovršenost in tehničnost, ki na trenutke spominja na Coroner, vendar ohranjajo, kot že omenjeno, pristnost s prepletanjem klasičnih prijemov ameriškega in nemškega thrasha. S svojo agresivnostjo poskrbijo, da album ne postane monoton in na trenutke s progresivnimi ter kompleksnejšimi pasažami (The Faceless) vlijejo albumu živahnost, po drugi strani pa s hitrimi, ostrimi in mogočnimi riffi ter mojstrsko zastavljenimi solažami ponovno postrežejo s tistim pravim thrash metalom.

Osebno sta me najbolj presenetila komad Demoniac, ki me z akustičnim uvodom popelje daleč v preteklost in mogoče z malce počasnejšimi deli kot najbolj izstopajoč komad najmočneje nagovori, ter Trespasser, ki kot zadnji na ploščku povzame celoten album in s preostalimi atomi moči še zadnjič udari z vso silo ter pokonča vse pred seboj. Kot se za zaključek ploščka spodobi. Seveda pa ta dva komada nikakor ne postavita v ozadje ostalih komadov, s katerimi so Lintver dokazali, da so s to izdajo postavili merila zelo visoko in v vseh pogledih ustvarili izdelek, ki ga lahko postavimo ob bok velikanom tega žanra.

The Worst Is Yet To Come, celovečerec, ki idealno sovpada s trenutnim časom in prostorom ter skozi agresijo glasbe prikazuje to, kar je slabo in kar nas verjetno kmalu tudi čaka ... Najslabše šele prihaja ...