Čeprav Mare Cognitum v undergroundu atmosferičnega black metala niso več tako zelo nepoznano ime (kljub temu da delujejo šele dobra tri leta), sam doslej nisem bil podrobneje seznanjen z njihovo glasbo. Po pravici povedano, ko sem izvedel, da gre zgolj za enega ustvarjalca, sem pričakoval, da bo vse skupaj na nivoju blackmetalskih »bedroom projektov«, tako na ravni strukture in izvedbe pesmi, kot tudi same produkcije. Ob tovrstnem stereotipiziranju sem se dodobra uštel, saj projekt Mare Cognitum z dotično izdajo v tem smislu ni izpolnil niti enega od prej omenjenih kriterijev »sobnih« ustvarjanj. Phobos Monolith je profesionalen studijski plošček, ki nam sicer v skoraj petdesetih minutah ponudi zgolj štiri daljše pesmi. Vsaka je za takšno dolžino tudi primerno razgibana in tudi pri sami izvedbi nisem opazil pomanjkljivosti pri nobenemu inštrumentu, kar gotovo zgovorno nakazuje, da je edini član zasedbe Jacob Buczarski izurjen in tehnično dobro podkovan multiinstrumentalist. Med samim sprehajanjem skozi komade na ploščku sem vseskozi skušal najti določene vzporednice s katerim od preostalih bandov, vendar sem imel pri tem nemalo težav. Phobos Monolith sicer še zdaleč ni revolucionarno unikaten blackmetalski plošček, vendar je tudi daleč od bandov in projektov, ki zgolj prerisujejo ideje preostalih zasedb. Album ima nek lasten zvok, ki je sem ter tja morebiti primerljiv z zvokom, ki so ga na zadnjem ploščku Becoming ubrali ameriški Abigail Williams, sem ter tja pa zveni tudi kot bolj melodična različica melodične plati posebnežev Blut Aus Nord (tu je mišljena predvsem trilogija Memoria Vetusta), zlasti kar se zadeva bolj epskih pasaž. Poleg tega je na ploščku najti tudi nekatere ambientalne dele, ki vsekakor stopnjujejo atmosferičnost celotnega albuma. Plošček kot celota tudi lepo teče iz komada v komad in je zelo poslušljiv, k čemur pripomore za »običajen« black metal tudi nadpovprečna uporaba melodičnih kitarskih linij, ki pa so daleč od kakršnekoli pocukranosti. Kljub temu da se pesmi po kakovosti med seboj vendarle malce razlikujejo, je težko izpostaviti, katera v pozitivnem res izstopa. Morda je še najbližje temu kar uvodni Weaving the Thread of Transcendence, ki postreže z vsem, kar Mare Cognitum premorejo.
Phobos Monolith je tako gotovo eden boljših izdelkov letošnjega leta, obenem pa me je prepričal, da se podrobneje seznanim s preteklimi (in seveda tudi morebitnimi bodočimi) izdajami izpod prstov projekta Mare Cognitum.