Minili sta dve leti od debitanskega EP-ja Nocturnal Souls, pa je Denis Mauko že začutil spet potrebo, da pod imenom Sinn izda nekaj nove glasbe. Opravka imamo ponovno z EP-jem, ki pa tokrat namesto 3 ponuja 4 komade z daljšo skupno minutažo. V povprečju malenkost več kot 6-minutni komadi ponujajo razgiban black metal, ki gre hitro v uho.

Podobno kot njegov predhodnik tudi Into the Void of Centuries s prvim komadom ponudi nekoliko izkrivljeno sliko tega, kar naj bi plošček dejansko ponujal. Sicer je uvodni komad The Opening razgiban kot preostali del polvečerca, a je vseeno bolj surov oziroma manj melodičen, ne posega po klaviaturah, temveč po bolj klasičnem metaliziranju. Se pa že tudi The Opening dotakne melodike iz hiše Condemnatio Cristi, ki je v nadaljevanju le še dodatno izpostavljena. Tej ob bok pa Denis med razvojem EP-ja postavi izstopajoče klaviature, ki simulirajo kapljanje dežja. Tega elementa ni dosti, toda uporabljen na različnih mestih dosega maksimalni učinek in naredi komade v kombinaciji z melodičnimi riffi še bolj privlačne za uho. Pod črto na koncu na ploščku še najbolj surovo zveni harsh vokal, ki se protipostavi instrumentalnemu delu in zapolni vrzel, ki privede do tega, da album ne zveni melodično monotono, temveč tudi bolj metalsko ostro.

Into the Void of Centuries bi sicer lahko bil malo daljši oziroma bi lahko vseboval še kakšen komad več in s tem dosegel dolžino polnopravnega celovečerca, a tudi s svojimi 24 minutami ponuja več kot dovolj vsega, kar ljubitelji melodičnega black metala od tega pričakujejo. Ne iščite torej po tujini, kot dokazuje projekt Sinn, tudi rodna zemlja ponuja vedno več zanimivega in kakovostnega.