Zadnja tri leta so bila v kampu zasedbe Turisas kar pestra. Zamenjali so kar tri člane, med drugimi so ostali brez harmonikašice Nette Skog, zamenjali so odrska oblačila in delno spremenili stil njihovega »battle metala«. V letošnjem letu ste lahko vse te novosti izkusili tudi sami na festivalu Metaldays in še kje drugje, 23. avgusta pa je na police prišel tudi novi album Turisas2013, katerega naslovnico »krasi« vokalist Mathias Nygard. Album otvori komad For Your Own Good, ki smo ga imeli priložnost slišati že dva meseca nazaj in takrat je bilo jasno, da so Turisas udaren borbeni metal začeli mešati s pop-om. Uvodni del komada je sicer še dokaj dober, kaj kmalu pa se razvije v nekaj, kar bi lahko poslušali med bojem z blazinami. Tudi instrumentalna podpora ni kaj preveč dobra, kitare so namreč pred vso elektroniko in vokalom skrite nekje v ozadju. Ten More Miles sicer nekako spominja na katerega od starejših izdelkov, a kljub temu ne doseže tiste dobre energije albumov The Varangian Way in Battle Metal. Najbolj grozna stvar tukaj so definitvno čudne kitare, ki bolj spominjajo na razglašen banjo kot pa na kaj drugega. Razen značilnih simfoničnih in močno vokalnih delov ni pri Ten More Miles nič kaj pozitivnega za pripomniti, saj grozne kitare še vedno odzvanjajo v ozadju skoraj da skozi celoten komad. Boljšo energijo prinaša tretji komad Piece By Piece. Veliko bolj brutalen, simfonično obarvan in značilen za zasedbo. Definitivno eden izmed tistih, ki te povabijo v boj pred grozotami sveta. Četrta pesem Into The Free je na medmrežju že tudi dober mesec in je za razliko od prve prejela boljše kritike. Sicer pa jo zaznamujejo precej enolični, dolgočasni bobni in ravno takšne so tudi kitare. Še ena izmed tragedij albumov je Run Bhang-Eater, Run! Komad, katerega zaznamujejo cigansko obarvane melodije in povsem nejasen ženski orgazem ob spremljavi saksofona ter kitare, je totalna polomija. Že nekaj časa je znano, da vokalista Mathiasa zanima ciganska glasba in ravno tako južnoevropska, vendar za razliko od Sahti-Waari in In The Court Of Jarisleif iz prejšnjih izdelkov je Run Bhang-Eater, Run polomija. Edina dobra stvar pri komadu je na žalost konec. Greek Fire dobro popravi slab priokus celote s tokrat dovolj izstopajočimi kitarami in kakovostnim refrenom, ki tako simfonično, melodično kot vokalno konkretno zadovolji. The Days Passed je še zadnja dokaj poslušljiva pesem albuma, pred zaključnim kaosom, ki napove, da so dnevi borbenih Turisas nažalost odšli. Prva katastrofa je No Good Story Ever Starts With Drinking Tea ali najhujši pivski komad v zgodovini folk metala. Punk-rock bobni, »Chipmunki« pojejo del klasike Battle Metal in violina, ki bi morala izstopati, skrita v ozadju. Pri takem komadu se je potrebno vprašati ali zasedba »trolla« ali pa enostavno želijo izgubiti poslušalce. Zadnja pesem We Ride Together ima nekakšen kavbojski uvod, ravno takšen ostane tudi ritem v večini komada. Izgleda, da zasedba vabi na jahanje skozi kavbojsko mesto in boj med kavbojci in indijanci. Z albumom Turisas2013 so bojevniki definitivno izgubili kar nekaj poslušalcev, saj sta izmed devetih komadov mogoče dobro izpeljana in poslušljiva zgolj dva. Ali se želijo postaviti na mesto Korpiklaanov in ostalih zabavljačev? Ne vem, srčno pa upam, da ne, ker so (bili) eni izmed redkih poslušljivih in ne prepitih folk (battle) metal zasedb.