Avstralski melodični progresivci Vanishing Point so na sceni že skoraj dvajset let in v tem času so izdali pet studijskih albumov. Zadnji je izšel letos sredi februarja. Za band sem prvič slišala leta 2008, ko sem jih tudi prvič videla v Mariboru in že takrat so me navdušili, predvsem vokalno. Kar se tiče same glasbe, Vanishing Point prisegajo na izjemno melodičen progresivni heavy metal, ki pa se na žalost drži nekega stalnega vzorca. Distant Is The Sun je tako še en klasičen izdelek Vanishing Point, ki našim ušesom ne ponuja nič novega. Nekaj počasnih melanholičnih, nekaj malo hitrejših in energičnih komadov, vse skupaj štirinajst oz. malo več kot ena ura poslušanja. Konstantna uporaba klaviatur, ki velikokrat zasenčijo ostale instrumente, pripeljejo do zdolgočasene enakosti. Komadi vam bodo sicer šli uho, vendar ob nerednem spremljanju, katero pesem poslušate, dobite občutek, da se isti komad vrti celo uro. Če kljub temu posvetim nekaj stavkov o sami »raznolikosti« in »poslušnosti« albuma, pa sledeče: kljub klaviaturski nasičenosti se posamezni inštrumenti dobro ločijo med sabo tudi med vokalnimi deli. Sicer so klaviature uporabljene na primernih mestih, a po mojem okusu jih je enostavno preveč. Večkrat bi bilo bolje slišati sekanje basa ali kitare, ki ju sicer prekrijejo simfonični akordi. Ti skoraj da ne ostanejo tiho niti med solažami. Tako bobni kot vokal so podobni tistim, ki jih slišimo pri neizkušenem bandu petih pubertetnikov. Bobni so odigrani izjemno dolgočasno oz. bolje rečeno brez inovativnosti, vokal pa je bolj ali manj pretih oz. premalo energičen. Tukaj ne mislim pretih v smislu, da se ga ne sliši, ampak pretih kot odpet takrat, ko si najbolj zaspan in ti je najbolj dolgčas. Morda je kriva samo moja potreba po večji raznolikosti (tako melodični kot ritmični) in energičnosti, ali pa se Vanishing Point pridružujejo Amon Amarth ter Sabaton na večni poti enakosti. Vsem tistim zapriseženim power melodičarjem in progresivcem bo verjetno album všeč, na moji playlisti pa ne bo deležen večje pozornosti.