Arch Enemy

Dolgo je bilo potrebno čakati, da so Arch Enemy le prišli v bližino naših krajev. Od prihoda Angele Gossow prave turneje sploh ni bilo, ali so jo morali prekiniti zaradi invazije žuželk na avtobus, ali pa se enostavno niso ustavili nikjer v še sprejemljivi oddaljenosti. V začetku decembra so po končani ameriški in pred britansko turnejo le zavili na dva koncerta v Španijo ter Italijo in eno izmed prizorišč je bil klub tudi New Age v Trevisu.
Ker ni šlo za pravo turnejo, s seboj niso imeli nobene predskupine in organizatorji so dali priložnost neki lokalni zasedbi, za katero pa mi ni uspelo izvedeti imena. Tudi drugače z nekakšnim metal, hard, oziroma »jump the fuck up« coreom niso v nas vzbudili kakšnega posebnega zanimanja, da bi zaradi njih izpustili »užitke« sedenja na udobnih kavčih kluba. Sicer so bili zelo energični, pevec pa je potrdil tisto o Italijanih, da zelo radi »nakladajo«, malo v italijanščini, malo v angleščini, ne preveč razumljivo za mojo pozabljeno italijanščino, največ pa se ga je slišalo dreti »metaaal, metaaal«. Del publike jih je videl skozi drugačne oči in so jim bili všeč, mi jim pač nismo posvetili kaj dosti pozornosti.
Po nekoliko daljšem odmoru so nekaj pred enajsto uro oder zasedli Arch Enemy, ki so začeli s himno Nemesis. To je bila čisto druga pesem kot pri predskupini. Totalen »šus v glavo« tehničnih perfekcionistov, ubijalske ritem sekcije Erlandsson/D'Angelo in »strupene« Angele Gossow (strup je še vedno v majhnih flaškah). Angela je navduševala s svojo brutalnostjo na eni strani in karizmatičnim nastopom na drugi, braniti pa se je morala tudi gorečih fanov, ki so jo med nastopom prosili za avtograme. Odkar se je Christopher odločil posvetiti študiju, Arch Enemy na turnejo jemljejo gostujoče kitariste, trenutno z njimi nastopa Fredrik Akesson, ki pa se je izkazal za odlično zamenjavo za mlajšega od bratov Amott. Pri solažah je brez problemov sledil genialnemu Michaelu, njuni dueli pa so bili sploh prava poslastica (kakšen konec z zadnjim delom Fields Of Desolation!). Oba kitarista sta odigrala krajši solo vložek, nekoliko daljšega Michael, od katerega so potem naprej »potegnili« v instrumental Hybrids Of Steel. Drugače Michael že sam po sebi izžareva neko posebno karizmo, nekaj podobnega pa velja tudi za z energijo nabitega »velikana«, Sherlee D'Angela. Pri izbiri igranih komadov so se osredotočili predvsem na najnovejši album Doomsday Machine in na Angelin prvenec, Wages Of Sin, Anthems Of Rebellion ter obdobje pred Angelo so v glavnem pustili bolj ob strani. Brez problemov bi lahko še dodali kakšnen komad in s tem podaljšali nastop z ure in četrt. Poleg tega je nekoliko grenkega priokusa dodala tudi publika, ki ni pripravila vzdušja, ki bi ga lahko. Ne vem, mogoče sem bil še preveč pod vtisom Monster Metal Madness Festival, a vzdušja v New Ageu nekako ni bilo pravega. Med komadi je sicer bilo veliko mosha, a po koncu od publike ni bilo pravega glasu. Pred dodatkom sploh nič, samo čakalo se je na band, da pride nazaj. Malo čudno, a po izkušnjah sodeč se to v Italiji kar dogaja. No ja, glavno da so Arch Enemy oddelali kot je treba in nas zadovoljne odpravili proti domu.
Set lista Arch Enemy: Nemesis, Dead Eyes See No Future, My Apocalypse, Burning Angel, drum solo, Taking Back My Soul, Diva Satanica, guitar solo (Michael), Hybrids Of Steel, I Am Legend / Out For Blood, Bury Me An Angel, guitar solo (Fredrik), Ravenous, Skeleton Dance, Dead Bury Their Dead, We Will Rise/Fields Of Desolation.