Imperial Never Say Die Tour (13.11.2009)

Komaj sem čakal, da v Slovenijo kdaj pride kakšen bolj ameriški tip turneje, ko se v enem večeru predstavi sedem skupin. Never Say Die tour je že lansko leto postregel z neverjetnim naborom raznih skupin, ki se opredeljujejo kot »izberi poljubno besedo« in na koncu dodaj končnico core. In končno smo tudi pri nas dočakali Never Say Die, ki sicer ni ponudil tako dobrih skupin kot poprej, a vseeno vredno ogleda. Sprva smo se lahko navdušili nad neverjetno ponudbo merchandisa, kjer je svoje izdelke predstavljal Imperial Clothing. Skupine napram vsem ponujenim oblekam niso bile tako pestre.
Pri prvih dveh skupinah Oceano in The Ghost Inside ni treba česa posebno poudariti. Žal le povprečni skupini, pri katerih ni kakšnih posebnosti. Breakdowni danes niso več izstopajoč faktor.
Iwrestledabearonce. Ne vem sicer, na kateri drogi so bili fantje (in punca), ko so si izmišljevali ime za skupino. Po svoje je bila ta dotična skupina fascinantna, s tem ko so v metalcore vpeljali še kvazi jazz, elektroniko, disko in totalen pop. Nastop skupine zaradi pevke, ki ni bila ravno dobre volje, je izpadel nekam negativno. Mogoče je k temu prispevala tudi odpoved vokala. In na koncu tudi mešanje vseh mogočih žanrov izpade kot nekaj nesmiselnega in zveni, da je vse skupaj nametano brez glave in repa. Kljub sarkastični promociji na majicah z napisom Metal just got gay, se sprašujem kaj je sploh metal pri Iwrestledabearonce. Predvsem jim ostane le še gay. Obupno.
As Blood Runs Black so že leta 2006 veliko obetali s prvencem. Na čase je celo delovalo, da so dobra konkurenca kakšni The Black Dahlia Murder in da bodo izstopali v poplavi vseh teh bandov. Na žalost je skupina zaradi nestabilne zasedbe degradirala in se še naprej išče s pravo zasedbo. Nastop je bil precej neprepričljiv in dokaj neusklajen. Edino, kar je bilo vredno ogleda, je bila simpatična kitaristka Nita Strauss.
Sledili so Horse The Band, ki so poznani po tem, da v svoj kvazi kaotični hardcore vpeljujejo klaviature, ki temeljijo na 8-bitni Nintendo konzoli. In kljub prikupnim zvokom Super Maria, ki daje res nostalgičen občutek, so Horse The Band postali precej monotoni. Tudi brki pevca, ki spominjajo na porniče iz sedemdesetih, niso pomagali. Skupina je malce izstopala od prejšnjih zasedb, a Amerika ni bila ponovno odkrita.
Naslednja skupina je s prejšnjimi skupinami v kratkem pometla. Architects so se predstavili s tem, da vsaka skladba ni vsebovala predvidljivega breakdowna, temveč je bil prisoten bolj kaotičen hardcore, ki ga odlikujejo različni ritmi. Architects so delovali kompleksno, a po drugi strani nežno z melodičnimi vložki, spevnimi vokali, ki niso prišli do pravega izraza, vendar vsekakor vredno ogleda. Malce bolj na nivoju bi bil lahko zvok, vendar se bo sčasoma verjetno tudi slabši zvok odpravil.
Zadnji so zasluženo na oder stopili Despised Icon, ki so predstavljali zadnji studijski izdelek Day Of Mourning. Poudarek je bil na zadnjih dveh albumih, vendar se je dalo slišati tudi kakšen štikelc z albuma The Healing Process. Despised Icon so v danem času pometli z ostalimi skupinami. Veliko pozornosti sta vzbujala pevca, ki sta kot vedno izstopala v hip-hop opravi. Izstopal je tudi bobnar, ki je pokazal nekaj zares ekstremnih hitrostnih vrlin. Despised Icon postanejo čez čas kljub zelo dinamičnemu nastopu malce monotoni, ker vse skladbe delujejo podobno, s tem da po hitrem delu sledi počasen oziroma breakdown. Vsekakor pa vredno ogleda, ker se skupina najbolj približuje death metalu.
Celoten dogodek je imel zares obsežen izbor skupin, a žal ni vsaka uspela izstopati. Ali je pač ta »core« scena enostavno postala prenasičena, ali pa je bil kriv nesrečni petek trinajsti. A zato ostaja več upanja za naslednji Never Say Die. Medtem se lahko pripravimo na prihajajoči Bonecrusher Fest, ki bo ponudil ogromno skupin in upam si trditi, da mnoge boljše in domiselne.

Primož