Lacuna Coil / Lacrimas Profundere / Poisonblack

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da sem sem si Lacuna Coil še drugič ogledal na evropski turneji za album Karmacode. Na otvoritvenem koncertu turneje v Trevisu pred mesecem in pol so nastopili sami, brez Poisonblack (njihova oprema še ni prišla s Finske), v Linzu (kot tudi na vsem nemškogovorečem delu turneje) pa so z njimi igrali še nemški gothic rockerji Lacrimas Profundere.
Slednji imajo za sabo že sedem albumov, skupaj igrajo že več kot desetletje, več pozornosti pa so si pridobili šele z zadnjima albumoma Ave End in Filthy Notes For Frozen Hearts, na katerih so prešli v bolj mainstremovske gothic rok vode. Vseeno se je vrstni red nastopajočih predskupin izkazal za neposrečenega. Kot prvi so na oder stopili Poisonblack z bivšim Sentenced frontmanom Villejem Laihialo, ki na turneji predstavljajo ne dolgo nazaj izdani drugi album Lust Stained Despair. Poisonblack so bili deležni boljše, bolj bučne podpore s strani publike, čeprav so bili prisotni tudi pri njih dokaj zadržani. Kot prva predskupina so imeli Finci na voljo le pol ure igralnega časa, v katerem so na hitro odigrali sedem skladb z obeh albumov, predvsem zadnjega. Na prejšnji turneji je Ville nastopil le v vlogi kitarista, medtem ko se je J.P. odločil posvetiti le Charon, pa je stopil še za mikrofon. Zaradi tega seveda na odru funkcionira nekoliko drugače kot pri Sentenced, ni pa skoraj nič manj karizmatičen, le malo bolj se drži nazaj kar se tiče kontakta s publiko – to pa tudi zaradi tega, ker niso bili glavni band večera. Njegov raskavo šarmanten vokal pa je še vedno odličen. V živo zvenijo še trše kot na Lust Stained Despair, tudi pristop vseh je bil dovolj energičen in »živahen«. Bilo je (pre)kratko, a sladko.
Set lista Poisonblack: Raivotar, The Exciter, Love Infernal, Illusion / Delusion, Nothing Else Remains, Rush, The Living Dead.
Tudi Lacrimas Profundere so se v živo prikazali v trši izvedbi kot na studijskih albumih. Predvsem bobni in kitare zvenijo dosti bolj metalsko. Osrednja figura njihovega nastopa, frontman Christopher, ki po vokalu spominja na Jyrkija iz The 69 Eyes, je vodil performans banda z emocionalno obarvano interpretacijo. Zanimivo je, da je kljub zdravstvenim problemom (vročina, prehlad) nastopal bos. Mogoče so prav zaradi njegovega stanja po Linzu odpovedali preostale koncerte na sicer že skoraj končani turneji. Lacrimas Profundere so tako kot vsi nastopajoči imeli odličen zvok, kar pa ne čudi, saj celotni koncept (večnamenski kulturni objekt) Posthofa spominja na graški Orpheum. Oder je precej velik, dvorana zelo akustična. Nemci so se predstavili kot dober live band, ni pa jim uspelo vzpostaviti neke posebne interakcije s publiko. Ta je bila precej statična in se je v glavnem odzivala le z aplavzi po vsaki skladbi. Nekaj več živahnosti je prikazala na koncu pri njihovem največjem hitu Ave End.
Set lista Lacrimas Profundere: My Velvet Little Darkness, Sarah Lou, Ambergirl, To Love Her On Knees, My Mescaline, Sweet Caroline, For Bad Times, One Hope's Evening, Again It's Over, Ave End.
Šele Italijanom je uspelo občinstvo spraviti na noge, a tudi pri Lacuna Coil ni bilo prisotne kakšne posebne evforije. V primerjavi s koncertom v Trevisu je bilo to nekaj čisto drugega. Tam je bilo vzdušje neprimerno bolj temperamentno, intimno, fani so bandu dobesedno »jedli iz roke«, vse je razganjalo od energije (res je tudi, da je bilo tam nabito polno, v Posthofu, ki sprejme okoli tisoč ljudi, pa jih ni bilo petsto). Tu je sicer publika tudi kazala navdušenje nad bandom, vendar se je dosti bolj držala nazaj. Tudi sam nastop kot tak ni bil enak. Na velikem odru Lacuna Coil izpeljejo koncert na drugačen način, v Trevisu je bilo zaradi majhnega odra več spontanosti, tu pa se je videlo, kako zelo uigran, profesionalno izdelan nastop imajo. Postavitev članov na odru je vedno v nekem ravnotežju, vse akcije so dodelane. Potreben je le pogled in pride do menjave pozicij članov na odru, veliko je sinhronega headbanganja oziroma »priklanjanja« (pri basistu), prav vsi pa so vseskozi v neki akciji, oder je nabit z energijo. Repertoar so sestavljale same himne, prevladovale so tiste z albuma Karmacode, med njimi pa ni manjkala Depeche Mode priredba Enjoy The Silence, kjer se je publika najbolj razživela. Trša in modernejša podoba pa je dobro dela tudi starejšim skladbam, ki so zvenele udarneje in z več energije kot na studijskih albumih.
Neprestano koncertiranje se še kako pozna pri Lacuna Coil, band je na odru izredno suveren, kompakten in vedno na nivoju. Na nivoju je bil tudi celoten koncert, posebno bandi, več bi od sebe lahko dala publika.
Set lista Lacuna Coil: What I See, Fragments Of Faith, Swamped, Fragile, In Visible Light, 1.19, Closer, Devoted, To Live Is To Hide, Entwined, To The Edge, Daylight Dancer, Virtual Environment, Enjoy The Silence, Heaven's A Lie, Our Truth.