Lipstikk N' Leathür Conspiracy Festival (28.5.2010)

Po daljšem odmoru smo bili v Izbruhovem bazenu priča enemu izmed odličnejših glam dogodkov pri nas. Po številu nastopajočih je šlo za festival, poleg malo večjih bolj uveljavljenih imen pa smo v Kranju tokrat dobili priložnost slišati tudi manj uveljavljene bande. Ker moja duša ob glamu ne doživi posebne spokojnosti, sem dlje časa kolebal med nakupom vstopnice in prijetnim večernim druženjem ob ostekljeni strani dvorane, kjer se je ravno tako slišalo vse. Kljub obljubam, da se koncert začne ob osmih zvečer pa so takrat še potekale tonske vaje, ljudi pa je tudi bilo le za vzorec. Nekaj pred deveto so tako sami sebi začeli igrati The Road, katerih celoten nastop sem slušno spremljal z varne distance in vsake toliko pošpegal v notranjost, da bi premeril moč ljudstva. Če gre zaupati ušesom so The Road še na začetku glasbene kariere, s težavo bi pokazal na izstopajoči člen, vsekakor mi je bil zanimiv vokal, ki je bil s temnejšim tonom v kontrastu ostalim bandom ta večer. Po zvrsti gre za klasični hard rock, brez posebnih presežkov in brez markantnih potez. Kritika gre morda tudi izvedbi, saj vokal pleše okoli željenega tona, tudi solo kitara pa pri značilnem rockovskem »bendanju« redno seka malo mimo. Do odličnosti sta to prvi oviri, ki ju bo potrebno prebroditi. Naj na tem mestu še enkrat poudarim, da sem koncert spremljal od zunaj, kjer je zvok skoraj pregovorno vedno razločnejši, ne odraža pa stanja pod odrom, kjer je sodeč po množici, ki se je počasi le nabrala, morda bilo drugače. Sledili so Wild Ones, ki so največje presenečenje v tej zvrsti tega večera, pa tudi sicer eden bolj prepričljivih »novih« bandov na tem področju. Poznavalci so jih imeli dobro zapisane že od prej, po nastopu pa se tudi sam pridružujem klubu njihovih oboževalcev. Že pri izvedbi lastnih komadov, ki sem jih še vedno poslušal od zunaj je bilo videti, da gre za ekipo odličnih glasbenikov, šele ob nepričakovanem posvetilu preminulem Diu (na katerega so opomnili tudi Requiem v Pivki dan kasneje) pa je postalo jasno; za tako odlično izvedbo mi ne bo žal denarja. Ob prvih tonih Holy Diverja sem se zapodil v prvo vrsto in ob pospešen utripu začudeno požiral nastop. Neverjetna vokalna in inštrumentalna izvedba, z zaprtimi očmi bi se zlahka prepričal, da pred menoj stoji sam Ronnie, občutek in nadzor nad glasilkami je nepopisen, ko je prišlo do solaže pa se je zaupanje v band le še povišalo. Martin ne skriva, da so mu Michael Angelo Bation, Yngwie Malmsteen in ostali rušitelji svetlobne hitrosti tega kova ogledalo. Za Holy Diverjem so takoj postregli še s klasiko Don't Talk to Strangers, ki je bila prav tako izvedena odlično, še posebej zaključek, kjer je pevec pokazal da mu tudi falsetto način petja ni tuj. Italjanski del ekipe pa v ničemer ni zaostajal za slovenskim. Bobnar, ki sicer na prvo žogo nima zahtevnega dela je ritem držal točno, posebej zanimiv pa je bil basist Victor, ki s tekanjem po odru in pravo mero poziranja daje vedeti, da ima vse pod nadzorom in da je band pod njegovo vprego. Zelo lepo se band dopolnjuje z back vokali, katerih melodija se tako zapiči v ušesih, da je poslušalec ob prvem stiku z EP-jem že precej domač z glasbo. Vsekakor band, vreden večkratnega ogleda!
Setlista Wild Ones: Burn, Rock Revolution, Meltdown, Liar, Holy Diver, Don't Talk To Strangers, Kill The King, guitar solo, All Night Long, Feeling Of Rock'N'Roll.
Toxic Heart, ki so naslednji zavzeli oder, so bili žal deležni precej več tehničnih težav, kar je prav ironično, saj so člani banda razvpiti ravno na račun izredno dobre opreme. Seveda z veliko prednostjo v tem vodi Mike, ki ga večina pozna ravno zaradi enodorsementa Dean Guitars in Framus ojačevalcev. Zaradi konstantnega piskanja in prekinjanja sem sklenil bandu pustiti še kakšno priložnosti v prihodnje, kar sem si uspel ogledati pa je zvenelo razmeroma prepričljivo, solaže so od tistih na videospotih precej napredovale, prehodi med njimi so tekoči in smiselni, vokal pa res lepo pride od izraza in je kondicijsko zdržal do konca. Tudi vizualna podoba banda je kot pri predhodnikih v slogu z glasbo, podobe pa so se vidno lotili celostno. Morda so se diskusije o treningih in telesni pripravljenosti med metalci (oziroma v tem primeru njihovimi pozerskimi brati glammerji) z nekaj letnim zamikom le začele prijemati. Kljub kritiki zvoka ob težavah pa je v času odsotnosti le-teh bila zvočna slika kristalno jasna, morda celo najboljša kar sem jih slišal na bazenu, za kar je odgovoren Beni (Metalsteel) za mešalko. Vseeno predlagam, da se iz znamenitega Framusa odstrani prednjo zaščitno ploščo in se jo namontira na Patrio, saj tista masivna kovinska pregrada poreže precej frekvenc. Gotovo pa se stanje v slovenskih dvoranah popravlja.
Setlista Toxic Heart: Ticket, New Generation, Love is for Fools, The One, Ride Your Life, Eyes Of A Broken Man, Baby, Makin' Me Bad, You Really Got Me, One Night Stand, Like The Way I Feel, Born to Rock, Big Time.
Če sem izpostavil vidni napredek telesne razvitosti že pri »strupenosrčnikih«, se pripravite na Hotty MkkNotty! Mojstri preobleke na odru zares zacvetijo in nam prikažejo podobo hormonov polnih osemenjevalnih bikov, ki čakajo, da ustrelijo dnk na vse kar lula v sede. Žal pa šepa vse ostalo, prišel sem namreč ravno na površno izvedbo Europinega Final Countdown, kjer se je zatikalo že pri inštrumentalnem delu, da ne izgubljam besed o vokalu, ki je na čase grdo škripal okoli željene intonacije, povrhu pa še publiki podal dvom, da je soočen z besedili. Vse skupaj se je nadaljevalo v tem duhu in bandu gre sporočiti predvsem to, da naj poskrbijo za prioritete in se namesto v telovadnico zaprejo v prostor za vaje. Parodija ali ne, menim, da smo vseeno upravičeni do dostojnega nastopa.
Dogodek, ki ga je vidno čakal pretežni del publike, je nastopil z vrnitvijo Cyclone. Gotovo band, ki je od prejšnjih nastopov pokazal največji napredek. Bobni so izmed vseh bandov premogli največ dinamike, kitari sta bili lepo uigrani. Predvsem solo kitarist Jurij izredno smiselno in nevsiljivo zapolni vse kotičke, ki bi brez njega zveneli pusto, klaviaturistka Anja z back vokali, katere občasno prispeva tudi Matic, pa res ustvari klimo, ki celotno publiko pripravi do tega, da jim sledi. Da seveda ne govorim o Gregi (Šujotu), glavnemu krivcu za izvedbo celotnega dogodka, ki je s svojo maso in 100% uživanjem v vsaki sekundi na odru obdržal v zraku večino rok publike. Cyclone so tokrat res prvič zazveneli kot uigrana celota, posebno pohvalo pa si zasluži pevec Anžk, katerega glas je že med tonsko vajo bil spolno nedoločljiv v pozitivnem smislu, saj mu prehodi v višino ne predstavljajo nobenega izziva. Gotovo najčistejši ton tega večera, tudi povezovanje med komadi ni šepalo; kako le, saj je publika ves čas kazala izredno naklonjenost. Izbor priredb je bil neverjeten in tiste, s katerimi se »šlepajo« že od nastanka so prvič resnično zazvenele tako kot se pričakuje od najboljših, predvsem izvedba Saxon in Iced Earth. V spominu se še posebej zakorenini avtorska pesem Follow Me, ki mi tako v živo kot na posnetku sicer zveni nekoliko zafušano, vendar sem dobil občutek, da se je tudi publike ta pesem res prijela. Da je bil oder še živahnejši so poskrbeli tudi posamezniki iz publike, ki jih je duh bazena prevzel in so se tudi sami preizkusili v petju.
Cyclone so končali ob pol treh zjutraj in po petih bandih sem imel glama, cukra in pijače vrh glave, tako da bom nastop Broken Arrow ubesedil kdaj drugič. Da se koncert začne in konca pred pol prazno dvorano bi morda lahko bil opomin v prihodnje, da so trije do štirje bandi na večer povsem dovolj. Pretežni del dogodka tako ocenjujem kot zelo uspešen, Cyclone pa so si v grobu lepo postlali z lepimi spomini publike.
Setlista Cyclone: Hot Cherie, Revolt, Talk Dirty To Me, Livin' On A Prayer, Good Time, Princess Of The Night, Follow You, Rebel Yell, Watching Over Me, Desire, Crazy Nights.

Aleš