Massacre / Necrosy / Methane

Deset minut sem buljil v ekran in hotel napisati zabaven uvod za report, a brez uspeha. Kar lahko napišem je to: prevroče je in tečen sem, ker so mi polži požrli vso solato na vrtu, poleg tega mi je zgnila bazilika. Sovražim poletje in vročino. V Hoferju niso imeli mojega najljubšega jogurta. Natočiti moram gorivo in kupiti vinjeto. Naj stvari so tri, pravi pesem, ki je definirala glasbeno kariero Jana Pleastenjaka. Pa sem našel povezovalni stavek! Današnji dogodek je sestavljal zanimivi trojček in z izjemo Necrosy je bil skupni imenovalec old school – bodi thrash ali death metal.

Prijateljica, ki je nameravala iti z mano, se je zelo veselila Methane, a bolj zaradi imena. Dela namreč kot procesna inženirka na projektu, kjer z zeleno tehnologijo pridobivajo metan. Sliši se tako preprosto: s sončno energijo razbiješ vodo na vodik in kisik, iz zraka počrpaš ogljikov dioksid in ga z vodikom pretvoriš v metan. Ko sem to razlagal merch tipu, me je le opito gledal in z nasmehom dejal »Kul!« Ironično ji zaradi stresnega dela v službi ni bilo namenjeno, da bi videla Methane v živo. Sem pa ji zato kupil bandovo majico, da jo bo lahko nosila na projektnih sestankih. Majico »Fukam za pivo« so žal imeli le v velikosti XL. Po opravljenem nakupu sem se znašel v dvorani, kjer se je začel pouk stare šole. Predavali so Švedi, ki prisegajo na tradicionalen thrash metal. Vizualno o tem ni bilo dvoma – Bay Area superge, kitarist je imel Dimebagovo kitaro, basist/pevec s Slayer majico, ki je v temi in na rahli razdalji izgledal kot Jeff Hanneman (slava mu!). Glasba mi je tako dišala, da sem se prepustil čupanju, odklopil možgane in pozabil spremljati setlisto. Spomnim se le, da so igrali dosti komadov z aktualnega Kill it With Fire. Pesem Declare Chaos je res edina, za katero lahko jamčim, da so jo igrali, in to le zato, ker so jo vnaprej napovedali.

Ker je bila v dvorani pasja sopara, sem skočil ne kratek odmor na svež zrak. Po naključju sem za mizo videl znana obraza, ki sem ju že nekajkrat videl na odru. Šlo je za člana Darkfall. Ko sem dobil pritrdilni odgovor na svoje vljudno vprašanje, ali lahko prisedem za mizo, smo podebatirali o naključnih stvareh z butastim fantovskim humorjem. Ponorčevali smo se iz dejstva, zakaj njihov kitarist nosi masko. Med drugim sem dobil kompliment, da sta mislila, da sem Avstrijec, ki ne zna nemško. Sledila je razlaga, da Avstrijci s svojimi groznimi narečji itak ne govorijo nemško. Ko sem povedal, da sem na službeni dolžnosti Paranoida, sta mi polaskala s komentarjem, da sta videla reportažo z Misery Index, kjer je omenjen Darkfall. V reportu sicer nista razumela dosti več od imen bandov in naslovov komadov, a bojda je prispevek deloval prijeten.

Necrosy so bili izjema, ki potrjuje pravilo. Prvič: na odru so bili ljudje, ki verjetno še niso bili rojeni, ko je bil old school v razcvetu. Drugič: njihova verzija death metala je imela sodoben prizvok, poredneži so imeli celo jajca, da so nastopali brez bas kitare. In zadnjič: imeli so okusno odrsko prezenco in stil – vsi v elegantnih črnih oblačilih, porisani po koži s črnimi žilami, izstopala je kitaristka, ker pač … no … so ženske lepše od moških; s tem ne mislim ničesar seksualnega, dobesedno mislim zaradi oblikovanosti telesa. Črne žile so odraz imena Necrosy, ki po domače pomeni smrt določenega dela telesa. In glede na pevčevo čupanje stavim, da gre za vratne mišice. Zelo energičen nastop od začetka do konca, dober zvok, komunikacija s publiko v očarljivi italijanski angleščini. Zoprna je bila le nekajsekundna smrtna tišina med komadi. Publika je bila zadovoljna, a ni premogla mosh pita. Nič zato, peklenska vročina in slab zrak v dvorani sta dajali avtentično doživljanje peklenskega death metala. Dokaz, da so Necrosy odklonski od norm: zahvalili so se, da smo prišli podpreti death metal. Nič govora o old school, le death metal. Nastop kot celota mi je bil tako všeč, da sem podprl band za nakupom kar dveh majic v poletni ediciji, ki vključuje belo in rdečo barvo.

Ne spomnim se točno, kaj sem počel med premorom, pomembno je bilo le, da sem bil tam, ko so na oder stopili Massacre. Gospodje srednjih let, ki preigravajo viže že več kot štirideset let, so me ponesli nazaj v nastniška leta, ko sem začel raziskovati dotično zvrst. Celo kitarski zvok je bil identičen kot na klasičnih old school death metal albumih. Noro! Kar sem sam opazil, je skozi svoja usta povedal tudi pevec: »Všeč mi je, zelo intimna publika. Malo nas je, ampak se čuti, da smo vsi prišli za isto stvar. Deathcore in Five Finger Death Punch fani si ga naj kar sami doma drkajo, mi smo danes tu zaradi old school death metala.« To je bil začetek stand up komedije, tekom celega koncerta smo bili deležni podobnih neslanih šal (skozi oči čistunov). Nekje na polovici seta in seriji mosh pitov je bil čas za lojtrco domačih. Massacre so zrajcali publiko z igranjem uvodov v pesmi Raining Blood, Master of Pupperts (»To pesem morda poznate, če gledate Netflix.«) ter karaoke verzijo The Trooper (mi, publika, smo imeli čast, da odpejemo prvi verz in refren). Zajebancija s priredbami se je nato končala, češ, da smo danes tu, da slišimo old school death metal. Spoštovane bralke in bralci, ko bi vi vedeli, koliko krat sem v enem večeru slišal izraz »old school death metal«. No, poleg izraza bukkake, ki je bila stalnica Massacre seta. Beseda izvira iz (se mi zdi) japonščine in pomeni skupinsko ejakulacijo več oseb na eno osebo; tako nekako. Kot sem rekel, butast nezrel pobalinski humor je bil vštet v ceno nastopa. Ne spomnim se vseh komentarjev, npr. kako kitaristov monitor tako vibrira, da mu migajo kosmata jajca, kako bukkake to, kako bukkake ono, a na koncu dneva je bilo pristno, sproščeno in predvsem avtentično. Celo setliste niso imeli, na licu mesta so se na odru dogovarjali, kateri komad sledi. Vprašali so tudi publiko, če želimo kaj novega ali starega. Med nami je bil celo nekdo z majico z originalnim Massacre logotipom iz leta 1985. To je pevca tako prevzelo, da je kljub uradnemu obvestilu in številnim letakom »Izvajalec prepoveduje stage diving in crowd surfing« povabil gospoda na oder, da je lahko intimni publiki pokazal logotip. Ko so naznanili zadnji komad, je razgret član publike zakričal, da jim prinese na oder pivo, če odigrajo še DVA komada. Sledil je odgovor (uganite!): »Kaj pa, če mi ga raje pofafaš? Ali ne! Vsi na odru tebi bukkake v obraz.« Kaj je sledilo, nalašč ne bom napisal, naj služi molk kot pesniško izrazno sredstvo za vzbujanje domišljije.

Konec dober, vse dobro. Kljub delovni sredi mi ni bilo žal, da sam sem ostal, na poletno noč. Na ulici sam stojim, vesel sem, a se bojim, da sam bom nocoj ostal, a vem, da ne bom te iskal (besede sem si sposodil od Pop Design). Kar mi ni dalo miru, je ta obsedenost z bukkake. Mislim, ok, vsakemu svoje, a dajte no, zagotovo obstajajo bolj izpopolnjujoče stvari za v spalnico? Kot poklicno deformiran znanstvenik sem sklenil opraviti eksperiment. Drago ženo bom prosil, naj pogreje mleko na prijetnih 37° C z dodanim 0.5 % želirnega sredstva za povečanje viskoznosti ter mi 3- do 5-krat pljune v obraz. Sicer dvomim, da bom s tem bolj razumel esenco bukkakeja, a hej, če nehamo (p)ostati radovedni, se učiti novih stvari, osebnostno rasti in se vdamo v dolgočasno vsakodnevno rutino, smo tako ali tako mrtvi od znotraj, kajne?