Metalsteel. Band, ki ga nekateri spremljamo že skoraj polovico svojega življenja. Kdo bi si pred petnajstimi leti mislil, da bodo mulčki na odru Hound Doga, manjši od kitar, na katere so igrali, nekoč postali vodilna sila slovenske heavy metal scene, z zavidljivo diskografijo, v katero so v soboto, 9. 12. 2017, dodali nov naslov, Transhuman. Porod plošče se je seveda odvil na domačih tleh, v medvoški dvorani Jedro, asistenti pri porodu pa so bili fantje iz zasedbe Edge of Sins. Dvorana Jedro je pri meni že leta zapisana kot prijeten kraj, kjer smo ponavadi priča solidnemu obisku in dobri družbi. Tudi tokrat je bilo tako, ob devetih smo se na vratih in v dvorani pozdravljali stari prijatelji, ki se po koncertih povečini videvamo že vso življenjsko dobo skupine Metalsteel. Če ocenim čez palec, je bilo prisotnih dobrih sto duš. Glede na trende koncertnega obiska v zadnjem času in vremenske neprijetnosti v obliki poledice bi kdo sicer ocenil obisk za solidnega, a glede na to, kaj smo na releasih te zasedbe doživljali v preteklosti, me je obisk razočaral. Predvsem odsotnost mlajših metalcev, glasbenikov, ki bi se od skupine lahko marsikaj naučili, tako v izvedbi kot v dinamiki odrskega nastopa. Pa pustimo tovrstna razmišljanja in se posvetimo nastopu.
Ob pol desetih so oder torej zasedli Edge of Sins, band, ki se v zadnjem letu poizkuša prebiti na sceno z albumom My Escape, katerega skladbe predstavljajo tudi hrbtenico njihove koncertne setliste. Fantje igrajo nekakšen samosvoj derivat heavy metala, katerega začinijo s progresivnimi kitarskimi vložki in growli, ki mestoma nadomeščajo siceršnjo odsotnost spremljevalnih vokalov. Dovolj sveže in inovativno, da zagrabi in drži zanimanje tudi zahtevnejšega poslušalca. Po drugi strani zasedba trpi za sindromom številnih mladih skupin, odrsko statičnostjo. Edge of Sins imajo na odru namreč težavo z vzpostavitvijo interakcije s publiko in s skoraj popolno odrsko statičnostjo ne uspejo izzvati reakcije s strani poslušalcev, ki so tako večino časa skupino nekako poslušali ob strani, pevčevi klici na noge pa so doživeli le nekaj medlega odziva. To je nasplošno težava mnogih skupin, ki v želji po doseganju izvedbene popolnosti povsem zanemarijo enakovredno pomembno plat koncertnega nastopa – odrsko prezenco. Vseeno, Edge of Sins v sebi nosijo potencial in upamo, da ne bodo sledili žalostnemu trendu številnih slovenskih zasedb, ki po izdani plošči kmalu zamrejo. Skupino je sicer s tem koncertom uradno zapustil pevec Matic Pavlin, vsi, ki bi vas zanimalo zapolniti njegove čevlje, pa se lahko prijavite preko virtualnih profilov zasedbe ali preko elektronskega naslova edgeofsins.official@gmail.com.
Kratka priprava odra, čas ravno za novo pločevinko tekočega zlata češkega izvora in že so bili na odru Metalsteel. Skupina, ki so ji leta in leta odrskih izkušenj prinesla neverjetno čvrstost v nastopu in izrazu. Dejansko band, ki zaživi na odru in tam se vidi, v čem se dvigujejo nad raven večine slovenskih heavy metal bandov. Tokrat s predstavitvijo novega albuma, ki pomeni nov odklon od predhodnika This is Your Revelation. Avtor plošče je namreč Rok Tomšič in že prvi komadi so povedali, kakšno smer so Metalsteel ubrali na svoji šesti studijski plošči. Koncert so odprli s prvim singlom, ki je po mojem mnenju celo najslabši komad nove plošče in ne pokaže bistva te aranžmajsko izjemno bogatega albuma, ki so ga fantje in punca precej bolj prikazali z naslednjimi pesmimi, Anu in Council of 9. Znanstvenofantastični koncept albuma se sicer ni odražal na odrski opremi, ki v ničemer ni odstopala od običajne, zato pa je band deloval še bolj kompaktno, s še bolj dodelanimi vokalnimi harmonijami, pri čemer se fokus od frontmana Benija vse bolj premika na izjemnega Mateja Sušnika, ki na videz igraje dosega tudi najvišje vokalne lege, večkrat pa prevzema vlogo frontmana z nagovori med komadi. Kljub fokusu na novo ploščo, ki so jo tokrat z izjemo intra odigrali v celoti, pa so Metalsteel odigrali tudi zajetno bero starih klasik, od tistih najstarejšega datuma, kot je na primer Topla je smrt, ki jo je po stari navadi odpela bobnarka Daša, pa do poslastic iz predzadnje plošče in vsega, kar je nastalo vmes. V slogu Iron Maiden tudi ni manjkalo mahanja z zastavo občine Medvode oziroma Kraljevine Medvode, kot jo v šali imenujejo in jo je lahko odnesel najbolj zagret oboževalec, največje premike med publiko pa sta vseeno poželi eksplozivni klasiki Novi Svet in Heavy Metal is Our Religion, ki ostajata železni repertoar skupine. Med novimi stvaritvami pa sta občinstvo na videz najbolj prevzeli Vrillon in The End of the World, medtem ko bo kompleksni ep Astral Traveller verjetno potreboval še nekaj poslušanj, da se bo fanom Metalsteel usedel v uho.
Še ena vrhunska hevay metal predstava, ki bo večini prisotnih verjetno ostala v spominu. Metalsteel so v desetletju in pol pač postali sinonim za kvaliteto slovenske metal glasbe in obenem garancija za dober nastop, trenutno pa imajo na zalogi album, za katerega po prvih nekaj poslušanjih menim, da pomeni njihov magnum opus. Treba je vseeno imeti v mislih, da gre za zasedbo, ki v povprečju ne dosega 30 let starosti in ima kot taka pred sabo še popolnoma odprto pot.
