Mr. Big / Jared James Nichols

Gospod Veliki znova v Ljubljani … Zadnjič?

Mr. Big so ameriška hard rock superskupina, ki je nastala ob koncu osemdesetih, na začetku desetletja zatem pa dobesedno eksplodirala z uspešnicami To Be With You, Just Take My Heart ter priredbo Cata Stevensa Wild World. Ko je grunge melodičnim hard rockerjem v ZDA prevzel publiko in založbe, so se Mr. Big usmerili na japonski trg, kitarista Paula Gilberta je zamenjal Ritchie Kotzen, in tako so prebrodili devetdeseta. Leta 2002 so odšli na počitek, sledil pa je zmagovit povratek na sceno leta 2009, ki pa ga je skazila bolezen bobnarja Pata Torpeyja. Ta je leta 2018 preminil za posledicami Parkinsonove bolezni, tistega leta so se Mr. Big tudi prvič oglasili v Sloveniji. Prihodnost je nato visela v zraku, dokler niso lani napovedali poslovilne turneje, na bobnih pa je bil tokrat Nick D'Virgilio (ex-Spock's Beard). In glej ga zlomka, tudi tokrat je bila vmes Ljubljana, kar je seveda pomenilo še eno srečanje, spet v Kinu Šiška.

Koncert je tokrat otvoril blues rock trio pod vodstvom Jareda Jamesa Nicholsa, hard blues entuziasta iz ZDA, ki je znan po zvestobi kitaram Les Paul in brezkompromisnih nastopih. Enega takih je priredil tudi v Ljubljani, kjer mu je že dodobra napolnjena dvorana jedla iz roke. Nichols izgleda, kot da bi Sammyja Hagarja (Van Halen) nekdo napumpal s steroidi, nato pa ga za nekaj let pustil v zakotju Teksasa. Trio je navdušil s polnim in udarnim zvokom, kjer seveda ni manjkalo kitarskih vragolij, tip na odru pa je očitno navduševal tudi mlade in manj mlade obiskovalke koncerta. Kratek špil se je zaključil s priredbo klasike Mississippi Queen ameriških Mountain, nakar so luči ugasnile in začela se je priprava odra za zvezde večera.

Pavza ni trajala prav dolgo, saj je sam oder za Mr. Big izjemno preprost. Velika zavesa z imenom banda v ozadju, razen tega pa zgolj tehnična oprema, in to je vse, kar potrebujejo, za ostalo je tu glasba. Mr. Big je virtuozna zasedba, to pokaže od prve odigrane note dalje. Ta prva nota je tokrat sledila nasnetemu uvodu Blietzkrieg Bop Ramonesov, pripadala pa je klasiki Addicted to That Rush. Kultna skladba je pokazala, da se band tega večera počuti dobro. Še nedolgo nazaj je imel vokalist Eric Martin težave s svojim inštrumentom, zato jim je na odru pomagal italijanski glasbeni wunderkind Michele Luppi (Whitesnake, klaviature), to pot pa je bil Eric v polni formi, pri čemer so mu vokalno pomagali vsi drugi člani zasedbe. Mr. Big je namreč zares virtuozna zasedba, od kitarskega čarovnika Paula Gilberta preko genialnega baskitarista Billyja Sheehana pa do prej omenjenega D'Virgilia gre tu za same mojstre obrti, ki posel opravljajo z užitkom in tega znajo prenesti tudi na publiko. Vse inštrumentalne in vokalne linije so namreč natančno uglašene in izvedene, odlično nastavljen zvok pa je občinstvu v sredini dvorane omogočil, da to sonično ugodje tudi v celoti užijemo.

Tokratna poslovilna turneja je posvečena tudi najuspešnejši plošči Mr. Big, in sicer Lean Into It, ki jo po ogrevanju prej omenjeno Addicted to That Rush ter skladbah Take Cover in Price You Gotta Pay fantje odigrajo v celoti in po vrsti, »kot so hiše v Trsti«. Odprejo jo seveda z Daddy, Brother, Lover, Little Boy oziroma The Electric Drill Song, kjer tako Paul kot Billy del štikla odigrata s trzalicami, nameščenimi na vrtalnike, sledi Alive and Kickin', nato pa ena najbolj melodičnih rock skladb vseh časov, nepozabna Green-Tinted Sixties Mind, ki je s svojim opevanjem lepše preteklosti morda danes še bolj aktualna kot pred 30 leti. Eric Martin ves čas energično dviguje publiko, Gilbert in Sheehan s svojimi vragolijami puščata občinstvo odprtih ust, vse skupaj pa z izjemnim bobnanjem in super podpornimi vokalnimi linijami zaokroži d'Virgillio. Lean Into It se odigra, odvrti z zaključno balado To Be With You. Sledita ji seveda še obvezna Wild World (Cat Stevens) in udarni Colorado Bulldog s plošče Bump Ahead, nakar sta sledili kitarska in bas solaža. Te po navadi služijo kot nepotrebni mašilci programa, a v tem primeru ni tako, saj znata oba »strunarja« s svojimi triki navdušiti tudi občinstvo, ki sicer dni ne preživlja ob razvozlavanju tablatur.

Po koncu solaž se je porajalo vprašanje: Kam zdaj? Svoj arzenal obče prepoznavnih hitov so Mr. Big že izpraznili, menda ne bo zaključek koncerta manj navdušujoč kot njegovo jedro? Brez skrbi, prekaljeni mački znajo zaključiti na vrhuncu. Koncert so zaključili z udarno Shy Boy (original Talas, prva zasedba Sheehana) ter klasiko skupine Humble Pie 30 Days in a Hole, ki so jo sicer priredili že na svojem prvencu leta 1989. Za naslednje presenečenje je poskrbela priredba Good Lovin' (The Olympics), kjer se je za bobne usedel Gilbert, za kitaro je poprijel D'Virgilio, bas Eric Martin (čeprav je Billyjeva Yamaha skoraj večja od njega), v vlogi frontmana pa se je znašel visokorasli basist, vse skupaj za izjemno zabaven efekt in huronsko navdušenje publike. Za čisti konec pa vrnitev na standardna mesta in še ena priredba, nesmrtna Baba O'Reilly skupine The Who, ki lahko tudi brez klaviatur zveni nadvse mogočno.

Še en odličen koncert, pod črto. Nekaterim so šle v nos številne priredbe, a sam menim, da band ve najbolje, in prav s svojimi verzijami klasičnih štiklov so lahko skozi ves dve uri dolg špil držali vzdušje na visokem nivoju. Če je to res častni krog zasedbe, se poslavljajo s stilom. Vsekakor pa se ponovnega snidenja z njimi ne bi nikakor branil. Morda nekoč, nekje …