Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

5. 4. 2019

Sólstafir

Kino Šiška, Ljubljana / 21. 3. 2019

Po uspešni turneji z Myrkur, med katero so nas predlani za las obšli, ker so skoraj pol leta prej nastopili že na Metaldays, so nas Sólstafir tokrat obiskali v lastni režiji in ob spremljavi godalnega kvarteta in klaviaturista. Čeprav kot zasedba kljubujejo času že skoraj četrt stoletja, jim je v zadnjih nekaj letih le uspel veliki met, saj dandanes spadajo med (naj)odmevnejše islandske glasbene izvajalce. Navsezadnje se je vokalist Aðalbjörn med koncertom pošalil, da se lahko njihov basist Svavar pohvali z nazivom najbolj seksi moškega na Islandiji. Žal se je pred nekaj leti izkazalo, da niti band z minimalnimi kadrovskimi menjavami, kot je Sólstafir, ni imun na spore med člani, celo sodne. Ravno zaradi tega bandu nekaj časa nisem več posvečala pretirane pozornosti, ko pa je prišla najava, da prihajajo v Kino Šiška z dvojnim setom, je padla odločitev, da jim vseeno dam še eno priložnost. Da bo koncert najmanj odličen, sem vedela že zaradi njihovih preteklih nastopov pri nas in v tujini, največ upov pa sem polagala prav v izbor pesmi, ki je bil na koncu podobno mlačen kot aktualni album Berdreyminn.

In če so na svoji glasbeni poti prišli že res daleč, so se še toliko bolj oddaljili od svojih korenin, ki so jih zastavili v že takrat nekoliko samosvojem viking black metalu. Danes stavijo na zanje prepoznaven postrock. Kajti ko so po odlični Ótti predlani izdali še en bolj atmosferično in postrockersko zastavljen album, je postalo jasno, da se verjetno ne mislijo več vrniti k postmetalskemu slogu in zvoku, s katerim so me najprej navdušili prav na albumu Köld. Na srečo že tradicionalna Goddess of the Ages za konec tokrat ni bila edina pesem s tega izida. Izbrane skladbe so bile pretežno z omenjenih najnovejših dveh albumov, da so lahko čim bolj zaživele ob spremljavi dveh violin, viole in violončela na levi strani odra ter električnega klavirja in Hammondovih orgel na desni. Obe klaviaturi je (večino časa) igral Ragnar Ólafsson, ki se je nedolgo nazaj po stari celini mudil že z indie folk rock/pop skupino Árstíðir.

Ob spremljavi uvodnega Náttifari, ki ga je par minut pred napovedanim začetkom začel predvajati tonski tehnik, so prva na oder stopila dekleta s svojimi godali. Nato sta najprej sledila mlajša spremljevalca za klaviaturami in bobni, zadnji pa so se eden za drugim prikazali še prekaljeni mački v svojih značilnih kavbojskih opravah, Sæþór, Svavar in Aðalbjörn. Občinstvo jih je pozdravilo z bučnim navdušenjem, ki pa je kmalu zamrlo med drugo najdaljšo skladbo v setu, saj ima Náttmál še kar dolgočasen refren. V sedmo sem Sólstafir tokrat prvič videla z novim bobnarjem in moram reči, da se je Hallgrímur Jón Hallgrímsson odrezal več kot solidno in odlično vklopil v band. Občasno je le zmotil nekoliko preglasen mali boben, na kar sam seveda ni imel vpliva, vendar bi lahko bilo ozvočenje nasploh boljše. Ni bilo slabo, a moram pa priznati, da sem se v Kinu Šiška že navadila, da tehnično osebje po navadi izpolni tudi najvišja pričakovanja.

Med Ótto so nam ušesa razvajale čutno zaigrane godalne linije, oči pa smo lahko pasli ob projekciji čudovitih panoramskih posnetkov islandske pokrajine. Med živahnejšimi deli se je skupaj z Sæþórjevo igro na bendžo začelo predramljati občinstvo, v tem času pa se je z vsemi zamudniki vred že solidno napolnila katedrala. Sledila je Dýrafjörður, ena boljših skladb z aktualnega dolgometražca, pri kateri je med mirnejšimi deli začela na zatemnjenem odru mehko svetiti žarnica, kakršne naši otroci, podobno kot diskete, iz prve roke verjetno ne bodo več poznali. Pri Sólstafir je pač vse retro in se vrti okoli minimalističnih, a prepoznavnih detajlov. Odlično izvedbo je proti koncu skladbe le nekoliko kazil klavir, čeprav še vedno ne vem, ali se je njegov zvok le tepel z ostalimi glasbili ali je klaviaturist predzadnji arpeggio dejansko igral »mimo«.

Drugače je bilo pri Huli, med katero so minimalistične klavirske melodije prišle veliko bolj do izraza in je bil svojih prvih pet minut slave deležen tudi Ragnar. Aðalbjörn je kot vedno svoje izrazno bogate linije odpel v vseh odtenkih kot na studijskih posnetkih, kar mi je bilo pri njemu že od nekdaj všeč. Redki so namreč vokalisti, ki se v tolikšni meri in pristno vživijo v besedila. Poleg tega je Hula v živo prišla mnogo bolj do izraza, predvsem zaradi vseh premorov na vrhuncu komada in ker je Aðalbjörn del melodij pel prvim vrstam kar brez mikrofona. V nadaljevanju je Miðaftann, najlepša skladba z Ótte in verjetno tudi v celotni diskografiji Sólstafir, v filmskem duhu in ob odsotnosti bobnov v dvorano vnesla še več melanholije. Deloma tudi zato, ker se je v ozadju na platnu vrtel poimenski videospot, ki bi ga lahko gladko opredelili za umetniški kratki film – predvsem zaradi vseh posnetkov iz ptičje perspektive, kadrov s črne obale Reynisfjara, ki tudi krasi naslovnico omenjenega ploščka, in odličnega igralca Gudmundurja Thorvaldssona. Tako se je v velikem slogu zaključil prvi set, do naslednjega pa se je na platnu vrtel izsek iz filma Hrafninn flýgur.

Prvi set: Náttfari (uvod), Náttmál, Ótta, Dýrafjörður, Hula, Miðaftann.

Po odmoru je band nadaljeval še z zadnjo skladbo z Ótte, Lágnætti, skupaj z njim pa se je ob bolj poskočnih ritmih znova razživelo občinstvo. V drugem delu koncerta je Aðalbjörn končno z nami spregovoril in v naslednji uri nanizal kar nekaj šal, a moram priznati, da so bile poleg seta tudi te nazadnje boljše v Gala Hali. Med mirnejšim uvodom pri Hvít sæng je nato skoraj zatemnjeno dvorano spet za kratek čas osvetljevala le žarnica na Aðalbjörnovem stojalu, dokler ni odra sočasno z razvijanjem pesmi znova preplavila modrina, vzdušje v dvorani pa se stopnjevalo do točke, ko je del občinstva – čeprav je statistična verjetnost, da je bil pod odrom tudi kakšen govorec islandščine, zelo majhna – začel z Aðalbjörnom prepevati zadnjo kitico:

»Ég vaknaði, vaknaði, vaknaði i viti
Hann kallaði, kallaði er einhver her á lifi?
Kalladi, kalladi ég kalladi á bróður
Kalladi, kalladi ég kalladi á móður.«

Pri krajšem setu bi bil Hvít sæng nedvomno odličen zaključek večera, ki pa je bil tokrat na srečo še daleč. Sledil je namreč Necrologue. Aðalbjörn ga je pospremil z daljšim posvetilom prijatelju, ki je pred leti storil samomor, nekaj besed pa nato namenil še duševnemu zdravju. V živo so ga začeli igrati šele pred nekaj leti in predlani prvič predstavili na Metaldays. Ker na tako velike festivale že dolgo ne hodim več in mi je album Köld še vedno izjemno pri srcu, sem se najbolj veselila ravno tega komada. Žal niti pri tako pomembni temi ni šlo brez čebljanja o trivialnostih, o katerih so veselo razpravljali nekateri obiskovalci, ki so očitno prišli samo zaradi Fjare (pri njej med mirnimi pasažami namreč niso niti pisnili) in se ne zavedajo, da se med tišjimi deli in premori vse sliši na oder. Na srečo sta jih preglasili kitari, ki sta se po nekajminutnem uvodu priključili basu in bobnom, edino pomembno pa je bilo le še dogajanje na odru. Necrologue bi definitivno lahko igrali v živo že prej, po drugi strani pa se je tako mnogo bolje vključil v set z mirnejšimi skladbami in smo na ta račun lahko na prejšnjih koncertih slišali bisere, kot so Pale Rider, She Destroys Again in Köld.

Bolj turobno vzdušje so nato razbili s skladbo, s katero so prvič dosegli mnogo širši krog poslušalcev. Če je kdo večino koncerta vsaj navzven ostal ravnodušen, se je Fjari pričakovano le težko uprl. Po drugi plati pa je najvišje vokalne harmonije v živo nepričakovano prevzel ravno človek z najmanj ženstvenim imenom od vseh nastopajočih. Poleg tega je Ragnar konec pesmi podaljšal še z klavirskim dodatkom, ki ga je band z godali vred razvil v res prikupen mini bis, občinstvo pa ga je pospremilo s ploskanjem v ritmu. Fjara je pač večni hit, ki že od samega začetka navdušuje in iz množic privablja petje v (polomljenem) jeziku, ki se ga je ali pa se morda še bo ravno zaradi nje lotil kakšen lingvistični entuziast.

Kot predzadnjo so predstavili še eno skladbo s Svartir Sandrar, balado Kukl, ki je na prejšnjih turnejah niso igrali (vsaj leta 2012 na Paganfestu v Gradcu in naslednje leto na Dunaju, kjer so nastopili s Sahg in Long Distance Calling). Čeprav je najkrajša pesem v obeh setih, se je po Fjari verjetno marsikomu nekoliko vlekla. Vseeno jo je bilo lepo slišati v živo in se je naužiti kot zatišja pred viharjem. Svavar se je za to priložnost z basa preselil za Hammonda in tako delal družbo Ragnarju za klaviaturami, Aðalbjörn pa je znova postregel s svojim ječečim glasom. Proti koncu koncerta je tudi poimensko predstavil vse člane in članice tokratne koncertne postave Sólstafir ter nam dal vedeti, da se po zadnji skladbi ne bodo več vrnili na oder. Verjetno so tako kot mi že rahlo siti tega nenapisanega pravila, na katerega bodo ljudje morda sčasoma pozabili kot na ploskanje po uspešnem pristanku letala.

Nato smo le dočakali mater vseh islandskih zimzelenk, saj Sólstafir že praktično desetletje zaključujejo svoje nastope z Goddess of the Ages. Skoraj trinajstminutni komad z več umirjenimi deli od poslušalcev terja kar nekaj vztrajnosti in potrpežljivosti, zato nas je Aðalbjörn vmes poskusil animirati s kratko koreografijo, ki smo jo skupaj povadili pred začetkom komada. Kljub začetni zadržanosti se je občinstvo vseeno izkazalo, ko je šlo zares, vsesplošno evforijo na odru pa je okronal sam Ragnar, ko je pograbil eno od klaviatur (Norda je na srečo pustil na stojalu), skočil v osredje in nas s prepoznavnim pokončnim čupanjem levo-desno še zadnjič nasmejal do ušes. Tudi nasploh so Sólstafir s tokratno izvedbo prekosili same sebe. Boljše bi lahko bilo še samo, če bi bila velika dvorana v Kinu Šiška prava katedrala ali pa vsaj približek dvorani apostolske cerkve sv. Pavla v Berlinu, kjer so imeli enega prvih razprodanih datumov na tokratni turneji.

Drugi set: Lágnætti, Hvít sæng, Necrologue, Fjara, Kukl, Goddess of the Ages.

Zaradi birokratskih polen smo obiskovalci spet ostali prikrajšani za vso robo, ki je band ni mogel prodajati na dogodku. Na stojnici pred dvorano so bile naprodaj le majice z motivi albuma Berdreyminn in obeski, ki jih je verjetno imela na zalogi ena od domačih prodajaln. Zato je bilo še toliko bolj nerodno, ko je prijatelj prosil band, da mu podpiše njegovo zbirko, in je do nas kot otrok vzhičeno pritekel tip, ki pa je kaj kmalu razočarano ugotovil, da se je zaman veselil nakupa te ali one plošče. So pa zato vsi imeli možnost, da s člani Sólstafir po koncertu kakšno rečejo in se z njimi slikajo. Lepo je bilo videti, da kljub vse večji prepoznavnosti in uspehom še naprej ostajajo dosegljivi svojim poslušalcem. Če torej na kratko povzamem koncert: izbira skladb bi lahko bila zanimivejša, saj imajo v repertoarju nemalo komadov, ki bi odlično zaživeli v živo, npr. Miðdegi, Þín Orð, Draumfari ali Nárós, a zaradi tega sam nastop ni bil nič manj odličen. Sólstafir dobro vedo, kako se izpelje izvrsten koncert, z godali in klaviaturami pa so dodali piko na i predvsem novejšim skladbam z Ótte in Berdreyminna.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
24. 3. 2019Sólstafir / Galerija
27. 1. 2016Kataklysm / Septicflesh / Aborted / Reportaže
30. 12. 2013Solstafir / Novice
25. 7. 2012The Cult / Gun / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj