The Return of the Gods: Pantera, Kreator, (Behemoth), Elegant Weapons, Coroner, Fleshgod Apocalypse, Vektor, Sadist

4.15. Zvok budilke me predrami. Preklinjam, se spomnim, da mi ni treba na delo, temveč me čaka dan, ki sem ga sanjal, odkar sem pri 16 prvič zaslišal tipični 3-notni riff, tako enostaven, a tako nasilen, da bi v razcvetu hormonov le polomil vse okrog sebe. Hvala sodelavcem za to krasno rojstnodnevno darilo, končno bom lahko videl Pantero, na zadnjem datumu turneje, ki je že šla mimo Budimpešte.

5.15. Ne vem, kje sem, vem pa, da sem namenjen na železniško postajo in imam hrano za cel dan v hladilniku. Železniška, kolega z mano je v istih kondicijah, čaka nas štiriurna vožnja z enim prestopom. Vožnje z italijanskim vlakom so neke vrste vic, v katerih ne moreš spati, nisi res buden, te zebe, ko zasije sonce, je vroče, nobena pozicija ni prava. Menjava, pridruži se še tretja članica ekipe, ki je dan prej bila na Rammsteinih in razlaga, kako je bilo super.

10.00. Železniška postaja Bologne je kot mravljišče, v katerem se v urejenem kaosu pomika desetine tisoč ljudi, v zraku je že določena atmosfera pričakovanja in polno črnih majic. Štacuna. Energy drink, malo malice, prva hladna piva dneva. Torbe pustimo v apartmaju in gremo na avanturo, takoj pademo v čredo metalcev, ki so, kot mi, dospeli do železniške, zdaj pa tavamo do lokacije koncerta. Nekdo stopi na zgrešen bus in izgine v vročini tega mesta v Emiliji. Blažena bo njegova duša, upam, da se vidiva pod odrom ali pa ne. Nas tri spravi skupaj dovolj delujočih možganskih celic in kot pastirji usmerimo črno maso na pravi bus.

12.00. Sonce je visoko na nebu in ni dreves, zagledamo oder, na mestu je že diskretna množica, medtem ko ekipa še postavlja točke za zastonj vodo in celo tuše z atomizatorji. Točaji za pivo so seveda že delujoči, pivo številka tri za neučakanost res sede. Na odru so že italijanski death metalci Sadist, ki vzburjajo redke prisotne z izjemno tehničnim death metalom, ki skoraj meji na jazz. Spremembe ritma, elektronika, melodije in eksotične harmonizacije mi vzbujajo spomine na prve festivale, sami Sadist igrajo perfektno, vendar so jakosti še nizke in zvoki zelo motni, kar (žal) vpliva na kakovost drugače odličnega nastopa. Odigrane so najbolj znane pesmi, kot na primer Tearing Away in Tribe. Sadist so s svojim nastopom in »domačo« komunikacijo z občinstvom odlično tlakovali nadaljevanje festivala.

13.15. Točno ob napovedani uri na oder stopijo thrasherji Vektor, ki so pred kratkim nastopili v ljubljanski Menzi pri Koritu. Ameriška skupina je imela na zalogi riffe za vse prisotne in s svojim thrash metalom vzbudila latentne headbangerske duhove prisotnih, ki so kljub vedno večji vročini in pripekajočemu soncu migali in se prerivali. Skupini je bilo na žalost namenjeno le 30 minut, med katerimi je predstavila odličen spektakel, čeprav je odigrala le štiri pesmi: Charging the Void, Black Future, Tetrastructural Minds in ob koncu 13-minutno Recharging the Void. Žeja po thrashu potešena, žeja pa ne. Pivo.

14.15. Trenutek je pripadal italijanskim simfonično-brutalnim death metalcem Fleshgod Apocalypse. Ti so na oder stopili v tipičnih kostumih (srajce in obleke) ter šminki, ki se je od prve note začela cediti po čelu in licih članov. Kljub neverjetni vročini so Italijani dostavili odličen show: brutalni, tehnični, vrtoglavo hitri, definitivno v formi za prihajajočo festivalsko sezono. Zaradi slabšega zvoka so bile orkestracije in klavirski/čembalski parti na meji neslišnega, kar pa (po mojem mnenju) ni zvenelo tako slabo, saj so te precej redundantne. Zadnji album skupine je izšel leta 2019, tako da so prišle izvedene pesmi s tega z dodatkom komadov, kot so The Violation, The Fool in The Forsaking. Proti koncu nastopa, ki je bil tudi prvi z lučkami, se je na ogromnem ekranu prikazal video, v katerem se Behemoth opravičujejo, ker so črtali njihov let s Poljske. Vedno večja množica in povišana temperatura sta ob koncu showa Italijanov pomenila izključno dve stvari: postopoma se bližamo vrhuncu, potrebujem pivo (ali dve).

15.30. Pod pekočim soncem na oder stopijo Coroner. Prodorni in nabiti zvoki basa so božali notranjosti prisotnih že med tonsko vajo, ob prihodu teh gospodov na oder pa je bilo takoj jasno, koliko je ura. Kakovost miksa se je postopoma višala in starošolski thrash/death metal trojice je vzbudil prve moshpite, pri čemer so se povzdignili gosti oblaki prahu. Švicarska trojica je na sceni že 40 let, kar pa se ni poznalo na izjemnem nastopu: usklajenost banda pri ritmičnih spremembah in številnih unisonih kitare ter basa, skupna brutalnost glasbe in vzdržljivost bobnarja, ki je med zadnjo pesmijo Reborn through Hate odigral dolgo solažo, so služili kot dokaz, da je čas neminljiv za določene ljudi. Skupina se je sicer leta 1996 razpustila, ponovno sestavila leta 2005 in doživela številne spremembe v postavi, a je bilo kljub temu mogoče zaznati kemijo med člani. Metal najboljši fitness, najboljša rehidracija pa pivo.

Ozračje je bilo po nastopu Coronerjev nekoliko bolj sproščeno, naj bo to, ker je šlo čez sonce nekaj debelejših oblakov, ki pa niso od-pekli vseh nas pod soncem, ali zaradi podaljšanih časov tonskih vaj kot posledica odsotnosti Behemoth. Trenutek miru je bil izkoriščen za sendvič, ki sem si ga pripravil doma in v katerem se je sir stopil od vročine (brez zafrkavanja), in hladno pivo, ko je na oder stopil superband Elegant Weapons, ki ga sestavljajo Richie Faulkner (Judas Priest), Dave Rimmer (Uriah Heep), Ronnie Romero (Rainbow) in Christopher Williams (Accept). Na tem mestu moram biti iskren: po prvi pesmi Do or Die so neprespanost, začasna otešitev od vročine, piva in prebava zmagala, tako sem upirajoče zaspal in se zbujal do zadnje pesmi, coverja War Pigs, ki je privlekla nase pozornost vseh prisotnih. Saj ne, da je bila skupina kakor koli slaba, ampak morda ni prav sodila v kontekst vedno nasilnejše glasbe. Tudi valčki so lepa glasba, ne boš jih pa nažigal na rejvu ob petih zjutraj, ali pač? Ne vem, ali je bila to namerna izbira organizatorjev za trenutek sproščanja pred zaključkom koncerta ali le rezultat okoliščin, ampak je bil nastop nekoliko neposrečen. Vsak, s katerim sem se pogovarjal, je menil isto.

19.30. Na oder stopijo thrasherji Kreator. Nemške legende imajo za sabo 40 let uspešne kariere in vsakič, ko stopijo na oder, naredijo spektakel. Koncert so otvorili z novejšo Hate Über Alles in v sekundi sem se znašel sredi moshpita. Lepo je videti, da so Kreator še vedno v formi, da lahko izvajajo tako hitre in kompleksne komade, med tem ko se ljudem od spodaj trga. Mille je občinstvu dirigiral kot nekakšen politični vodja: »Zdaj se boste ločili in naredili wall of death« in nato »Zdaj tecite v krogu«. Vse začinjeno z gibi in nekakšnimi moti, ki si jih je sam domislil, kot na primer poza z rokami za World Divided, mahanje zastave za Flag of Hate itd. Nastop Kreatorjev je bila prava norišnica: nadihal sem se prahu, da se mi še 4 dni kasneje cedi črno iz nosa, dobil sem škornjev in udarcev v glavo za celo leto, ampak a ni tudi to del veselega doživetja? Poleg danes že klasičnih Hordes of Chaos, Phobia in Violent Revolution so Kreator igrali predvsem material z novega albuma. Odličen koncert, perfekten zvok, neverjeten show lučk, tema prihaja, spijemo zadnje pred Pantero; zdaj lahko, saj je večerni hlad nekoliko rešil življenje vsem.

21.??. Oder se je že pripravljal in celoten Parco Nord se je tako zelo zapolnil, da je bilo težko iti kamor koli. Za pot, ki sem jo prej prehodil v nekaj sekundah, sem tokrat rabil 5 minut, da bi prišel v sprednji del parterja, ki je bil ločen od preostalega, med tem ko so na ogromnih ekranih predvajali projekcije Dimebaga in Vinnija s pesmijo Regular People za podlago. In končno hreščanje, ki uvaja A New Level, padec kulise, Pantera! Dobrih dvajset minut ni bilo mogoče priti do kisika, saj smo bili vsi tako stlačeni, da je bilo že zaskrbljujoče. Po petih minutah je prišlo kljub tako tesno nabitemu prostoru do pretepa; ko so pospremili oba s parterja, se je končno sprostilo malo zraka za dihanje. Tako je, ko celi dan vdihuješ le prah in testosteron. Kaj bi pa lahko rekel o koncertu: nimam primerjave z Dimebagom in Vinnijem, se mi pa zdi, da sta glede na komade, ki sem jih milijonkrat preposlušal s plošč, Zakk Wylde in Charlie Benante dokaj perfektno odigrala svoji vlogi. Isto lahko rečemo tudi za Rexa in Phila, zadnja dva originalna člana. Phil je sicer pri hitrejših komadih rahlo trpel, Fuckin Hostile so na primer odigrali skoraj na polovični hitrosti, za ostale se je pa odrezal dokaj dobro. Po drugi strani pa so pesmi Pantere tako zasidrane v srcu skoraj vsakega metalca, da jih je vseh 20.000 ljudi prepevalo enoglasno. Poleg klasičnih I'm Broken, Five Minutes Alone, Walk itd. me je presenetila izvedba brutalne Suicide Note pt.2, kljub zahtevnosti je zvenela isto kot na plošči. Sredi koncerta je potem bila predvajana pesem Cemetery Gates z drugimi videoposnetki bratov Abott, po kateri je skupina odigrala Planet Caravan, priredbo klasike od Black Sabbath, preminulima bratoma v čast. Po tem aktu je prišlo tudi do premora, ko so Anselmotu prinesli rojstnodnevno torto in mu zapeli »Happy Birthday«. Sledila je izvedba Walk, za katero so na oder stopili še Kreator, in odpeli refren, kar je bil nekakšen pokazatelj, da se žal bližamo koncu večera. Sledila je še live verzija Domination/Hollow, v kateri sta oba zadnja dela komadov spojena v enega, in klasična Cowboys From Hell. Skupina je oder zapustila in se vrnila za bis z Yesterday don't Mean Shit.

Koncert se je zaključil točno ob 23. uri, nakar je prišlo do masivnega eksodusa proti izhodom in različnih prometnih zastojev.