»Jeb*** korona!« – vzklik obupa, ki si ga najpogosteje slišal v zadnjem četrtletju. Seveda poleg: »Kje še prodajajo toaletni papir?« A takšno ali drugačno sranje, treba se je bilo prebiti skozi ta post. Post, ki je trajal več kot tri mesece. Post, ki je povzročil otrplost naših koncertnih brbončic. Kakšnih 40 dni brez alkohola, to je za začetnike. Biti 90 dni brez žive glasbe je bistveno težje. A ravno ko smo od kisanja naših možganov že razmišljali, da bi se nam zdaj prilegel celo privat koncert Damjana Murka, se je le pojavil žarek upanja. Takoj ko je bilo mogoče, smo dobili prve potrditve nastopov in končno smo se lahko odkopali iz naše triletne zaloge analnih prtičkov. Sicer je še obstajala omejitev 200 osebkov, ampak saj večina naših klubov bistveno ne presega te kapacitete. Med temi, ki ustrezajo tem kriterijem, je tudi kulturna dvorana CSK France Prešeren, ki se je kot ena prvih pogumno odločila izpeljati večer težkih melodij. In kako bolje začeti kot s klasičnimi vižami Metallice?
Kar težko je verjeti, da smo šele lani dobili prvi tribute band teh velikanov. A izkušeni glasbeni mački Jure Jurca, Primož Jelševar, Borut Šemerl in Matevž Pavčnik so rekli, da je temu dovolj in ustanovili Unforgiven 4 (OH, YEAH). Ime skupine izhaja iz znane trilogije pesmi The Unforgiven, ki pa bo lahko prav kmalu dobila nadaljevanje, saj naj bi veterani že počasi stopili v studio. A nazaj k koncertu ter našim štirim konjenikom. Kot že rečeno, so fantje vajeni odra že iz skupin Chaosstar, Vagabunda in G.A.R.T.H. Tokrat so si zadali po definiciji preprosto, a praktično zelo zahtevno vizijo, ki ne zajema le preigravanja najbolj popularnih komadov, ampak tudi obiskovalcem ustvariti pristen show z značilnim zvokom in stilom ter ogromno »Oh Yeah« vzkliki. Brez slednjih res ne gre. Preden pa preidem na večerno dogajanje, naj izpostavim še, da to ni moj prvi obisk skupine. Prvič sem jih slišal že lani novembra v domači »Wajdušni«, kjer sem bil na prvem mestu navdušen, da smo dobili posnemovalce kalifornijskih velikanov. Na žalost je bilo vmes nekaj napak v izvedbi, ki so me malo vrgle iz tira. Zato je bil eden glavnih razlogov za današnji obisk, poleg norenja in dretja znanih komadov, tudi iskanje napredka izvajalcev. Ali sem ga tudi našel? Pa da vidimo.
Svoj pričetek so naznanili z introm The Ecstasy of Gold in nato prešli na Die, Die My Darling. To je bila več kot spodbudna brca, da se je dvorana hitro napolnila – kolikor so dovoljevala priporočila. Sledil je tipičen frontmanov nagovor »Do you want heavy?!«, ki mu po pravilu sledi ena večjih uspešnic, Sad But True. Fantje so za priredbo te klasike v lastni produkciji celo posneli videospot:
Ob še enem živahnem komadu, Fuel, se je publika do konca napumpala z bencinom, kar je bilo hitro videti v sami dinamiki na prizorišču. Ta se je lepo nadaljevala skozi trojček, sestavljen iz Wherever I May Roam, Seek and Destroy ter Creeping Death. Že v tem trenutku sem opazil očitno razliko in velik napredek napram nastopu lanskega leta. Sploh Jure je lepo popravil svoje igranje, ki je bilo tokrat skoraj brezhibno. Na vrhu vsega je to lepo dopolnil še s šarmantno barvo glasu Hetfielda ter njegovim videzom iz 90-ih. Enkrat je seveda moral priti na vrsto tudi The Unforgiven, takoj za njim pa še meni osebno eden najlepših, Fade To Black. V tem trenutku je Primožu z bobnov želel pobegniti njegov plišasti medvedek, a ga je kot pravi moški pred spanjem hitro stisnil nazaj k sebi. In ko smo že pri spanju, naslednji spev na vrsti je bil nekoliko umirjen Until It Sleeps, takoj zatem pa so zabili z meni osebno mojstrovino, The Unforgiven II. To je bil čisto drug band kot sem ga gledal v Ajdovščini. Igrali so s tako lahkoto in užitkom. Vse je potekalo točno in ravno prav agresivno. No, OK, kakšna solaža ni bila ravno »po predpisih«, ampak bodimo realni – kdaj pa je Kirk še pravilno zaigral kakšen solo. Tako da so bile te, nekoliko drugačne note zares kot na pravem koncertu, le da so za spremembo celo »pasale« v komad. Ob coverju … coverja Whiskey In The Jar so si tudi na odru privoščili nekaj dodatnih požirkov, a tudi v prvih vrstah očitno ni bilo drugače. Obiskovalci s(m)o si več kot očitno lepo dali duška in skozi celotno seanso sodelovali z bandom. Tisti z največ energije so se v prvih vrstah lepo razmetavali naokrog, a tudi ostali niso zaostajali. Skoraj vsi so pretegnili svoje zarjavele vratne mišice in vzklikali vsem znana besedila. Se je le poznalo, da smo imeli časa na pretek za počitek. Bolj ko smo se približevali koncu, bolj so mojstri na odru stopnjevali intenziteto klasik. For Whom the Bell Tolls, Enter Sandman, Nothing Else Matters ter Sanitarium so oddrveli, kot bi trenil, kmalu pa je sledila najava, da bo treba zaključiti. Še dva hita smo pogrešali in prav ta smo po hitrem postopku tudi dobili. Ob spremljavi matrice so najprej lepo izpeljali morbidno One, za konec pa močan finish, ki sliši na ime Master Of Puppets. Setlista je bila praktično identična kot pred pol leta, zato sem vedel, da nas čaka še en bombonček. Ko so vzkliki publike dosegli dovolj visoke decibele, so se neodpustljivi štirje vrnili na oder in nam do konca oželi energijo z ekspresno So What.
Če se vrnem k vprašanju o iskanju napredka, lahko z veseljem potrdim, da sem ga našel. Fantje so nam dali tisto, po čemer smo hrepeneli in še več. Poleg izpiljene točnosti in uigranosti so prikazali ogromno kondicije, saj je celoten show trajal več kot dve uri. Več kot očitno so produktivno izkoristili prisiljeno odsotnost z odrov in s takim pristopom je treba nadaljevati naprej. To velja za vse glasbenike in celotno sceno. Tudi če se celoten svet postavi na glavo, treba je gristi do konca in iz tega priti še močnejši. Pa naj gre za skupine, ki se lahko posvetijo novim projektom oziroma jih nadgradijo, ali organizatorje. Je že res, da lahko na letošnje festivale in kakšne večje dogodke gladko pozabimo in jočemo za njimi, a tu se spet ponuja priložnost, da pridejo v ospredje manjše organizacije in privabijo koncertov lačne poslušalce. Za vsakim dežjem posije sonce in videli smo že prve žarke.
