Finntroll / Metsatöll / Suotana

Do zadnjega dne sem odlašal z odločitvijo, ali se udeležiti koncerta ali ne. Do folk metala imam mešana čustva – bila je faza dolgo tega, ko me je zvrst zanimala in sem se ob preigravanju te in obiskovanja koncertov neizmerno zabaval. A to je bilo v časih, ko še nisem imel sivega lasu na glavi in djent kot glasbena zvrst še ni obstajal. Zadnjih nekaj ducat sivih las kasneje pa me vesel pristop do metala ne nagovarja več. Da je mera polna, pa poskrbijo besedila in petje v maternih jezikih bandov, kar močno oteži razumevanje besedil, o katerih teče beseda. Prepovedana reklama za tečaj angleščine je zgovorna sama po sebi. Opolzkost gor ali dol, vest mi ni dopuščala, da bi zgolj zaradi vihanja nosu nad podzvrstjo najboljše glasbe na svetu vlival razdor znotraj metala. V tem primeru nismo metalci nič boljši od političnih strank, religij, prehranskih navad in ostalih totalitarnih režimov.

Pot pod noge torej! Na sporedu so bili trije predstavniki folk metala. Dveh imen niti ne znam pravilno izgovoriti niti ne vem, kaj pomenijo. Na poti do koncerta po mrzlem in deževnem mestu sem tuhtal o tem, kakšna je že pikolovska razlika med folk in pagan metalom. Nekje in nekdaj, se spomnim, sem bral dolg članek o tem. Zaradi »malega števila« bandov (po navadi so v paketu štirje ali več) se je dogajanje zamaknilo na čas, ko se dnevnik konča in gredo pridni otroci spat:

19.30–20.10 Suotana
20.25–21.25 Metsatoll
21.45–23.00  Finntroll

Suotana se očitno zavedajo negativnega vpliva maternega jezika na trženje glasbe, zato so v Metal Archives dodali razlago lastnega imena: »suo« pomeni »močvirje« in »Saatana« pomeni, kakopak, »Satan«. Zanimivo, da je band kljub skoraj dvajsetletni prisotnosti na sceni izdal, hm, zgolj tri albume – aktualnega Ounas I lansko leto (sklepam, da nekoč sledi Ounas II). Nabito polna dvorana že ob tako zgodnji uri je bila dobro znamenje in znanilka veselja nad veselim metalom. Dobro našemljeni nastopajoči so prikazali, vsaj zame, klasičen primer finskega melodičnega death metala. Kot naročeno je eden izmed dveh kitaristov igral na model rojaka Alexija Laiha, kar je metalo kar močno simboliko – a bodimo iskreni, Aleksijevemu igranju nista bila niti blizu. Tehničnost gor ali dol, vseeno se je preigraval kakovosten finski melodeath. Klaviature so imele vlogo epskih vložkov, kar je dajalo glasbi folkovski pečat ter potegnilo jasno ločnico med njimi in bolj agresivnimi melodiki tipa Children of Bodom. Band je pridno razložil, da »Ounas« pomeni »reka solz«, ter povabil veselo publiko k petju poslednjega, istoimenskega komada Ounas.

»Uh, kako je vroče, zastaja mi dih ...«, če si sposodim verz Fantastičnih pet od Slona in Sadeža za opis dogajanja v dvorani. Sledili so Estonci, za katere nisem še nikoli slišal. Ko so pozdravili in naznanili, da praznujejo petindvajsetletnico obstoja, sem se moral samemu sebi nasmejati, češ, če to ni dokaz, da me folk metal ne zanima, potem pa res ne vem. Svetla plat moje nevednosti je bil element presenečenja, saj sploh nisem vedel, kaj pričakovati. Začelo se je igranje in prepevanje v čisti estonščini. Največji vtis je name naredil multiinstrumentalist, ki je kot za šalo menjal folk glasbila vseh vrst. Sklepal sem, da gre za stara (srednjeveška?) estonska glasbila: lutnjo, citre, flavto, dude, neke vrste čelo ter drumlico. Tudi kitaro je znal igrati in peti, kakopak. Vokal je bil zelo gotski (Type O Negative), nizek bariton ali celo morda bas. Ostali trije, čeprav dobri glasbeniki, so bili bolj »potrošni material«. Ne v negativnem smislu, bolj v tem, da so zlahka nadomestljivi – metal kitariste, basiste in bobnarje najdemo na vsakem vogalu, kajne? Večina seta je potekala v estonščini, a so bili gospodje prijazni in pred skoraj vsakim komadom razložili, o čem bodo prepevali. Tako so govorili o tem, da ima vsak od nas domovino in je pomembno, da prepevamo v maternem jeziku ter spoštujemo in smo ponosni na svoje prednike. Nato je bila na vrsti ljubezenska pesem, ki je govorila o tem, kako se vari pivo. Nato pesem, ki se je dogajala pred tisoč, sto, desetimi leti, včeraj, danes, jutri, čez deset, sto in tisoč let. Zgodba o mladem fantu, ki se zaljubi v prelepo dekle, ki ga nato požre. In tako je potekala etnografska izkušnja do zadnje pesmi, ki je bila zelo netipična, bolj meditacijsko-budistične kot srednjeveške estonske narave. Name je ravno ta naredila največji vtis. A ne sprašujte me, kako se je imenovala. Ne bi znal izgovoriti.

Finntroll pa sem vendarle poznal, čeprav so peli, mislim, da v švedščini? Nazadnje so Gradec obiskali pred približno letom in pol, tj. novembra 2022. Scena je bila podobna: na vsaki strani odra tri okrogle luči z zelenimi žarnicami in močvirski zvoki, ki so naznanjali prihod trolov. Dvorana je bila dobro napolnjena že med tonsko vajo, česar nisem vajen. Ko so oder zavzeli troli s špičastimi ušesi, se je veselica nadaljevala tam, kjer so Metsatöll končali. Ker sem s Finntroll dobro seznanjen, ni bilo kakšnih posebnih presenečenj, saj je bil nastop praktično enak tistemu pred letom in pol. Rajanje je publiko malenkost utrudilo, da je potrebovala spodbudo z odra v obliki »Dajmo Gradec! Saj vem, da je torek, a vseeno …«. Na Trollhammeren, nekje na polovici seta, je tako padel prvi bolj intenziven mosh pit. Razlilo se je pivo. Kakšna sreča, da so malo prej Estonci prepevali o varjenju piva. Rajal sem žabjo svatbo ob vižah trolov do konca, a ena stvar mi ni šla v račun: čemu ima band posneta folk glasbila v ozadju, oba kitarista pa igrata praktično identične riffe? Boljšega zaključka povprečnega torka dolgo ne pomnim. Kljub nepoznavanju jezika sem s Finntroll že dolgo seznanjen, zato samozavestno potrjujem spodnjo setlisto.

Finntroll setlista: Människopesten, Solsagan, Ylaren, Nedgång, Blodsvept, Att döda med en sten, Slaget vid Blodsälv, Forsen, Trollhammaren, Nattfödd, Ormfolk, Skogsdotter, Under bergets rot, Midvinterdraken.

Folk metal je močan in živ tudi danes, tako je delovalo vsaj po obisku sodeč. Sicer so bili v dvorani popolnoma drugi obrazi, kot sem jih vajen z black in death metal dogodkov, a kaj čmo, vsakemu svoje!