Kako recenzirati EP? Ali je to sploh smiselno? Zdi se mi namreč, da celoten album pove toliko več in tudi prikaže, česa je določena zasedba sploh sposobna. EP-ji so pač nekaj za pokušino – v mojih očeh je to nekako takole, kot bi si predstavljal seks samo na podlagi tega, da sem videl dekle, kakšno spodnje perilo ima v omari.
A, ko se sprijaznim z dejstvom, da albuma od Grrizli Madams še nekaj časa ne bom držal v roki, se prepustim zvočni podobi petih komadov obsegajočega ploščka. Po intru Vrtinec, ki v temačni in repetitivni maniri odpre zvočno kraljevstvo ploščka, mi je takoj jasno, da je Grrizli Madams, ki je dobrih šest ali sedem let nazaj prašil z odličnim crossover thrashom, mrtev. A ne pozabljen in daleč od tega, da bi se dvignil od mrtvih kot trohneči zobmi, parodija nekdanje Slave Mesa, ki mu je vdihnil življenje. Ne, spomin nanj ni omadeževan, le videti je treba, da se je dvignil nazaj v vsej lepoti in moči kot narava, ki po razpadajoči jeseni in mrtvi zimi oživi v prečudoviti podobi pomladi.
V komadu Utelešenje se sliši, česa so Matej Hočevar, Gašper Prus in Miha Vodušek sposobni. Za razliko od bandov, ki se poslužujejo zgolj instrumentalne podobe in znotraj te večinoma hipnotičnih, počasnih, masivnih (celo »drone«) riffov/ritmov, Grizzli Madams direktno udarijo z močnim, galopirajočim napadom. Komad je kot vrtinec – na robovih je oster, napadalen, neustavljiv, kar tukaj ponazarja predvsem Prusovo res zanimivo in dinamično bobnanje (ki kaže na odprtost do različnih bobnarskih eksperimentov in izkušnje igranja na bobne), ki vodi, ruši, uničuje … Mihova »basska« (uporabljam označbo, ki se nahaja na ovitku CD-ja) nima izrazitega »buuuuuuuuuum« zvoka, je celo bolj rezajoča (ponazorjeno s primerjavo: ni takšna kot v Shrinebuilder, ampak bolj kot v Polski Malci, torej bolj ostra), a z bobni pleše hudičev ples, ki kaže razne obraze maske, ki se porajajo ob različnih zvočnih ekstazah. Hočevarjeva kitara je »jebozovno« riffovska, močna, dečko »dere« po distorziji in »ruži« po zvočnih membranah, nato pa se umiri in postane zapeljiva, strastna, magična. To je oko vrtinca, ki nato spet postane nevihta. Vse skupaj pa – kar je res zakon – daje občutek tistega miru, ki ga predstavlja nevihta. Spomnite se, kako je nevihtni oblak vedno grozeč, črn, zloben … kasneje pa zgolj siv, morda brezizrazen, a vsekakor pomirjajoč.
Družba Belega Lotusa in Ton Ton Macoute Sux sta komada, ki razvijata dinamiko in se igrata z različnimi ritmičnimi izhodišči … Hitro – počasno, masivno – plehko, ostro – topo, vroče – mrzlo … Tukaj v bistvu sploh ne opazite, da je glasba brez vokala. Ker itak govorijo inštrumenti in le-ti ne govorijo v prazno. Morda si tu človek zaželi, da bi Hočevar uporabil še kakšne glasbene efekte več, ki bi ta stoner/doom odpeljali v kraljestva psihadelije ali pa v »noise rock« eksperimente. A potem ugotoviš, da je tako početje v bistvu precej drzno in res zadane v žilo tiste, ki smo nekoč tripali na instrumentale, ki so jih po eni strani izvajali Catharsis, po drugi pa recimo Fugazi (no, pri slednjih ni toliko instrumentalov, je pa toliko komadov kjer se ti zdi, da so v ospredju le instrumenti, dvema vokaloma navkljub).
Šele pri komadu Darko opazim nekaj, kar me zmoti – tekoče prehajanje tretjega v četrti in četrtega v peti komad (pri slednjem je resda pavza, a ne tolikšna, da bi naredila izrazit prepad) pri poslušanju EP-ja rezultira v dejstvu, da se zgodba razblini kot milni mehurček. Kar naenkrat je konec. Kot bi nevihta ali mir mignila v sekundi. Darko – zadnji komad – nas vodi skozi komfortno cono in nas potem spusti iz oblakov v prepad.
Vrtinec … mir … vrtinec … mir – eno postane drugo, drugo se razplete v prvo in ko odpreš ušesa je tišina, ki nastopi ob koncu ploščka grozljiva, moteča. Ne zdi se ti kot konec … oziroma je konec, a le-to ni (kot v kakšnem dobrem horror filmu). Ugotoviš, da si nazaj v svetu, ki ni tak kot plošček V vrtincu vsemogočnega miru … in to moti. Moti, ker zgodba ni dokončana. Ker si »hooked« in čakaš na novo dozo … In nikoli ne veš, če jo boš dočakal. Zato prosim, da se album posname čim prej. Ob takem zvoku (bravo, Negligence Studios), ob takih melodijah, ob taki zgodbi in dinamiki človek stopi izven sebe in se boleče vrača nazaj v telo. Noče bolečine … »Kot v viharju bil bi mir …« (Lermontov).

Ivan