Za imenom Horns Of Hattin stoji petčlanska avstrijska zasedba bivših ali še zmeraj aktualnih članov naslednjih bandov: Vargsriket, Obsidian Chamber, Final Aphorism, Cryosphere, Avathar and Seeds of Sorrow. Vsaj prvo ime s tega seznama bi moralo biti poznano nekoliko starejšim slovenskim ljubiteljem ekstremne glasbe. Vargsriket so namreč pred danes že skorajda desetletjem koncertirali večkrat na naših tleh, od takratne zasedbe pa se je kitarist Grym leta 2007 odločil, da skupaj z današnjim bobnarjem Horns Of Hattin ustanovi nov band. Leta 2008 je nastal prvi demo posnetek z naslovom 1187. Ta je vseboval tri pesmi, vse tri pa se danes nahajajo tudi na studijskem prvencu De Veritate.
Horns Of Hattin, katerih ime in del njihove glasbe se naslanja na zgodovinsko bitko pri Hattinu, v kateri so križarji leta 1187 doživeli največji poraz in pri tem izgubili Jeruzalem, se glasbeno močno razlikuje od že omenjenih Vargsriket. Horns Of Hattin svojo glasbo opisujejo kot epic extreme metal, za tem izrazom pa se skriva mešanica simfoničnega black metala, klasičnega heavy metala in death metala. Mešanica sama po sebi ni nič posebnega, te se je posluževal že marsikateri band, med drugim tudi Melechesh (komad Sittah), katerih prisotnost je na trenutke možno čutiti in slišati. Je pa vseeno treba priznati, da se je Horns Of Hattin mešanica dobro posrečila, medtem ko primerjava z Melechesh ne zadane povsem žeblja na glavo. Vplivi Melechesh se izražajo z uporabo orientalskih melodij, niso pa vseprisotni. Zato je primerjava z glasbo sodobnih Keep Of Kalessin (komad Cypher King) ali prvima dvema albumoma švedskih Siebenbürgen (uvodni Vesania) nekoliko bolj na mestu. Tako kot pri teh dveh starinah skandinavskega black metala je tudi pri Horns Of Hattin možno slišati epske dele s čudovitimi melodijami, ki gredo z roko v roki s surovim blackmetalskim šusom. Za dodatno popestritev poskrbi zborovski petje, ki zelo dobro podčrta glasbo in katerega bi lahko bilo na albumu še več.
De Veritate prepričuje torej z zanimivim zgodovinskim ekskurzom, besedila so zagotovilo za zanimivo branje in glasbena mešanica skorajda ne bi mogla biti pestrejša. Vendar kje so minusi? Pomanjkljivost bi bila morda prevelika podobnost z naštetimi bandi, ki Horns Of Hattin na glasbeni oziroma izvedbeni ravni jemlje del unikatnosti, ki so si jo priborili na idejni ravni. Pestra in povsem posrečena mešanica pa po drugi strani ni nobeno zagotovilo, da bodo tudi vsi okusi potešeni. Večji del albuma temelji na black metalu, zaradi česar bodo ljubitelji te glasbe zagotovo prišli na svoj račun, medtem ko vpliva heavy in death metala ostaneta le dodatni primesi, ki pa znata zmotiti zagrizene black metal privržence (čemu služi instrumentalni Tryst na sredini albuma?). Poleg tega znajo določene heavy metal solaže ter občasna pretirana uporaba klaviatur nekoliko motiti.
Pa vendarle je pod črto možno trditi, da je Horns Of Hattin z De Veritate uspelo posneti plošček, ki si je v ekstremni metal sceni zagotovil prav posebno mesto. O tem priča predvsem zaključni, osemminutni 1187, s katerim je kvintet manifestiral vse svoje ideje v enem samem epskem komadu.