Nachtmystium je ameriška black metal zasedba, Silencing Machine pa njihov šesti studijski album. Band je moj interes vzbudil posredno, in sicer preko pripovedovanj znanca o progresivnosti, avantgardnosti in še kakšni posebnosti v njihovi glasbi. Njegova priporočila so se nanašala na bandov četrti in peti studijski album – Assassins: Black Meddle Pt. I in Addicts: Black Meddle Pt. II. Ko se mi je nato ponudila priložnost, da prisluhnem aktualnemu albumu, sem jo seveda takoj izkoristil. In bil sprva razočaran. Sicer se (zaradi razočaranja) nisem poglobil v besedila, da bi videl, kaj imajo Nachtmystium povedati, toda glasbeno nisem slišal nič novega. A hkrati tudi nič slabega, kar je razočaranje nekoliko zrelativiziralo. Moram pa priznati, da se razočaranje premosorazmerno z naraščanjem želje po poslušanju omenjenih dveh albumov, ki naj bi bila po kontroverznih kritikah sledeč resnično nekaj posebnega, z vsakim poslušanjem manjša.
Toda pustimo zgodovino, Silencing Machine je sedanjost in osrednja tema te recenzije, naslovni komad pa hkrati eden od osebnih favoritov na albumu. S Silencing Machine so se Nachtmystium (predvidevam, ker ne poznam ostale diskografije banda) vrnili nazaj h koreninam, tako lastnim kot koreninam drugega vala black metala. A zadeva seveda ni tako preprosta, saj Silencing Machine vsebuje dovolj sodobnih prijemov, ki naredijo album vreden poslušanja. Da navržem nekaj imen, ki se poslušalcu prikažejo pred duhovnim očesom med poslušanjem: Darkthrone (kot največje mojstre black metal riffov jih pač ni možno izpustiti, kadar je o tem govora), Secrets Of The Moon (primerljivo pojmovanje pojma »sodoben« black metal«), Shining (svojevrstni mojstri melanholije ter počasnih in težkih ritmov), Judas Iscariot in Krieg (dva utemeljitelja ameriškega black metala, katerih vpliv se čuti tudi zato, ker si bandi delijo skupne člane). Seveda gre pri vseh naštetih skupinah le za asociacije, nikakor ni govora o kakšnem posnemanju ali čem podobnem. Težava je le v tem, da Nachtmystium skorajda dobesedno od pesmi do pesmi spreminjajo opisane stile bandov, kar naredi Silencing Machine nekoliko nekonsistenten, morda celo preveč raznolik. Skupna rdeča nit je sicer surov in umazan black metal, a ta se tekom desetih pesmi pokaže skorajda vsakič v drugačni obliki, medtem ko ostanejo edina stalnica vokali.
In še tretja stvar, ki me je zmotila. Silencing Machine v prvi polovici pokaže in pove vse, kar premore, v drugi polovici pa se samo še ponavlja, zaradi česar petdesetminutni album proti koncu deluje razvlečeno. Sprva zanimivi ritmi proti koncu delujejo že dolgočasno, tako da je zaključni komad, počasni in melanholični These Rooms In Which We Weep, na trenutke že prava muka. Ločen od ostalih zna biti sicer povsem poslušljiv, le postavitev na koncu albuma ni najbolj posrečena. Poslušalec si po njem ne želi ponovnega poslušanja Silencing Machine, dokler si v spomin ne prikliče uvodnih komadov, ki so resnično dobri. Poleg že navedenega Silencing Machine bi izpostavil še The Lepers Of Destitution, And I Control You, Borrowed Hope And Broken Dreams, I Wait In Hell in Decimation, Annihilation.