Negură Bunget / Morning Dew / Din Brad

Nad večerno Ljubljano se je to noč razlegel glas Gebeleizisa, dačanskega gromovnika. Bliski in grmenje so napovedovali dogodek ta večer v Menzi na Metelkovi. Po slabem letu in pol nas je znova obiskala vodilna romunska zasedba podzemne metal scene, Negură Bunget. Prah ob skorajšnjem razpadu skupine izpred dveh let se je že vidno polegel in tokrat so k nam prišli v okviru svoje petnajste obletnice obstoja. Ni kaj, častitljiva številka, ki si zasluži poklon.
Da to noč ne bo vse tako cvetoče, se je pokazalo ob prihodu pred sam klub. Redke postave obiskovalcev v zaprtih družbah, splošno tumorno deževno vzdušje, tišina iz notranjosti kluba, začetek koncerta pa je že pošteno zamujal. Nekoliko sem se uklonil splošnemu razpoloženju, a upal na podobno transcendentalno izkušnjo kot pred letom in pol v mariborski pekarni.
S polurno zamudo je z odrov zaigrala glasba predskupine Din Brad. Netipična zasedba, ki je nastala kot stranski projekt Negurinega bobnarja Negrua. Na odru sta mu družbo delali še klaviaturistka – pevka Inia ter pevka Alma. Manjkal pa je Gădineţ, ki bi moral skrbeti za bas, trstenke in moški del vokalov. Njegova odsotnost se verjetno nikomur od obiskovalcev ni zdela problematična, saj je skupina premierno nastopila pri nas in verjamem, da je bila večini poslušalcev še neznanka. Že ob začetnem akordu klaviatur in skrivnostnem šepetanju pevke Alme me je spreletel vznemirljiv srh in z zanimanjem sem jim prisluhnil. Teksti v romunščini ob ritmu velikega bobna ter podlage klaviatur so me počasi potegnili v vrtinec občutij, z vsako minuto globlje in močneje. Dokaj šibak glas obeh pevk je sprva deloval malce moteče, a kaj kmalu se je tudi njuna trema polegla in glasba z odra je našla svoj ustaljen tok in se prodorno razživela v zadnji predstavljeni skladbi. Če povzamem, Din Brad so bili več kot odlična predstavitev romunske folklore in tradicionalne kulture žal redkim poslušalcem pod odrom.
Če so Din Brad poskrbeli za izvrstno, predvsem pa primerno atmosfero pred nastopom glavnih akterjev večer, so njihovi nasledniki, Italijani Morning Dew z vsemi stereotipnimi oznakami, ki pritičejo našim zahodnim sosedom, prekinili spiritualni tok v dvorani. Z odra se je razlegla čudna kombinacija melo-death metala s post rock primesmi, ob spremljavi black vreščečega vokala, nikakor pa ne atmosferičnega blacka; pod to oznako se namreč band predstavlja na spletu. Že tako maloštevilni obiskovalci koncerta so si v večini raje privoščili oddih na svežem zraku zunaj kluba. Preostalih nekaj duš, ki smo dale skupini priliko, smo bile čez čas deležni izboljšanega nastopa Goričanov. Naj povem, da so Morning Dew aktivni že od leta 2006, letošnje leto pa so okronali z izdajo demo ploščka, katerega tematika pa naj bi bila, po besedah frontmana in logotipu sodeč, narava. Na koncu nastopa so si le izborili zaslužen aplavz, a posebnega vtisa skupina na živelj v dvorani ni pustila.
Napočil je čas, da sem se tudi sam odpravil na svež zrak ter srk ali dva rdečega primorskega vina, kajti v mislih sem imel vse silne lesene inštalacije izpred leta in pol, ki jih je bilo potrebno postaviti za izvedbo koncerta romunskih veljakov.
Po pričakovanju so priprave na nastop Negure potekale malo dlje, nakar se je iz Menze razlegel ?ara de dincolo de negură (v prevodu: država onkraj črne meglice) z zadnjega studijskega albuma in nestrpno sem odhitel v prve bojne vrste. A se mi je korak upešal že pri vratih kluba … Oder je zasedala popolnoma druga ekipa kot na turneji 2010 in od vseh silnih konstrukcij je ostala le deska, prislonjena na zid levo od odra in podolgovat lesen mega-rog desno od bobnov (ki je služil, kot se je kasneje izkazalo, le kot okras). Za trenutek sem se popolnoma zmedel. Sem mogoče izpustil še kakšno nenajavljeno predskupino? Pred sabo sem imel skupino dvajsetletnikov z inštrumenti, ki so dokaj neprepričljivo preigravali znane napeve transilvanskih mogočnežev. Nakar pevec ob prvem premoru nekoliko prestrašeno pojasni: »Danes je to prvi nastop v tej zasedbi.« Ah, vse jasno. Turbulenca v tem bandu očitno še ni ponehala, sem si mislil in upal na boljše nadaljevanje. Kmalu so me tračanski bogovi uslišali, skupina se je ob začetni popolni neuigranosti in zmedi na odru le zbrala, pogum pa jim je vlivala publika z vse močnejšimi aplavzi in vzkliki podpore. Tako so nas popeljali v svoj meditativni prastari svet Transilvanije skozi skladbe Pămînt, Cunoa?terea Tăcută, instrumentalni vrhunec Norilor, nekoliko ponesrečen ?esarul de lumini, novejšega Poartă de Dincolo in zadnjega v nizu, Dacia hiperboreană. Publika je navdušeno kar dvakrat priklicala band nazaj na odrske deske in slednjim je, kot bi se jim odvalil kamen od srca, uspela še enkratna ponovitev komada Cunoa?terea Tăcută. »Le Negură Bunget est mort, vive le Negură Bunget!«. Mogoče je res čas, da oboževalci pozabijo stare zdrahe okoli skupine in se da novi, pomlajeni zasedbi še priložnost. Strinjam se, imajo prekleto težko nalogo in še veliko, veliko prepotrebne vaje pred seboj.