Tim »Ripper« Owens / Sandstone / Lene kosti

Zadnje leto se zdi, da se naša draga perutninsko oblikovana domovina vendarle prebuja in postaja dovzetnejša za zvoke klasičnega hard rocka in legendarnega heavy metala. Na to dejstvo se odzivajo tudi organizatorji koncertov, ki so nam za letos pripravili vročo koncertno jesen. Tako so prejšnji teden ljubljanske Križanke stresli dinozavri Nazareth in Wishbone Ash, v nadaljevanju pa nas čakajo še Motörhead, Accept in malo kasneje paket Helloween/Gamma Ray. Včeraj pa je Klub MC mariborske Pekarne stresel izjemni Tim »Ripper« Owens s svojo spremljevalno zasedbo.
Pa začnimo na začetku. Z dvajsetminutno zamudo so koncert odprli prenovljeni Ljubljančani Lene kosti. Skupina, v kateri se razen pevca Milana Krušiča ne nahaja nihče od originalnih članov več, je svoje delo opravila solidno, vendar kljub številnim poskusom približno 60-glave publike ni pripravila do opaznejšega sodelovanja. V približno pol ure dolgem nastopu so predstavili predvsem komade z novega albuma Penetrator. Kdor jih je zamudil tu, bo imel novo priložnost na Accept, kjer bodo prav tako igrali vlogo ogrevalnega banda.
Kmalu za Slovenci so se na odru pojavili Irci Sandstone, ki Ripperja spremljajo na celotni turneji. Fantje igrajo nekakšen »makaronarski nintendo power metal« s kitarskimi vložki metalcora, a zadeva ni tako grozna, kot se morda sprva sliši. Predvsem tu mislim na barvo glasu vokalista, ki sicer izgleda kot sad ljubezni med Ozzyjem Osbournom in domačo legendo iz celjskih koncev, Blackyem, vendar je na odru precej energičen. Komadi Sandstone so si na prvi posluh med seboj preveč podobni za daljše bivanje pod odrom precej razgrete dvorane, tako da si je dober del obiskovalcev (vštevši ekipo vašega najljubšega webzina) odšel gasit žejo z raznoraznimi hmeljevimi zvarki.
Ob 22.30 pa se je s prihodom legende začelo zares. Tim »Ripper« Owens. Človek neverjetnega vokala, ki lahko v svoj metalski renome zapiše dva posneta albuma z Judas-fakin'-Priest, dva z Iced Earth, album z Yngwiejem Malmsteenom, nastopanje z metal legendami Hail!, pa s poslednjo Dio postavo v Dio Disciples, pa dve plošči Charred Walls Of The Damned z Richardom Christyjem in Steveom DiGiorgiem, pa še skupino Winters Bane/Beyond Fear, si definitivno zasluži naziv legende, kar je ta večer do potankosti upravičil. Začel je s komadom And… You Will Die zasedbe Beyond Fear, narodu pa se je odpelo že pri naslednji skladbi, ko je Ripper povprašal: »What's my name?!« »THE RIPPER!!!« se je glasil odgovor navdušene dvorane ob zvokih legendarne klasike Judas Priest. »Kuj železo, dokler je vroče,« se glasi stari rek, ki ga očitno pozna tudi ta Američan, saj je Ripperju sledila še ena klasika, Victim Of Changes. Narodu je trgalo in tudi skupina je dojela, da se to pot ne bo izmazala s krajšo setlisto. Tako je Ripper snel sponzorsko kapo in očala in v peklenskem vzdušju so minevale klasike Judas Priest, ki jih je na še večje navdušenje presekala Don't Talk To Strangers preminulega metal božanstva Ronnieja Jamesa Dia. Spremljevalna skupina, ki jo poznamo kot bivši live band Blazea Bayleya, je natančna, kiksi so redki in daleč narazen, Ripperjev vokal pa naravnost nezemeljski, saj lahko perfektno emulira tako Halforda kot Dia in, na presenečenje mnogih, Dickinsona, kar je ob huronskem odobravanju publike dokazal z »Deviško« klasiko Flight Of Icarus. Svojega obdobja pri Iced Earth se je spomnil s pocukrano odo ameriškemu patriotizmu When The Eagle Cries (mirno bi ga lahko zamenjal z npr. The Reckoning), svojega delovanja pri metal bogovih pa z Blood Stained in Hell Is Home z albumov Jugulator in Demolition, dvorana pa je na novo eksplodirala ob klasiki Diamonds And Rust. Norijo je nadaljeval The Mob Rules, redni del koncerta pa se je zaključil s Human Race (Beyond Fear) in One On One Judas Priestov, ko je skupina zapustila oder. Takoj je bilo jasno, da smo poslušalci lačni še in to nam je skupina tudi dala. V dodatku smo tako slišali Starting Over in za konec še brezčasno metal himno Heaven And Hell, kjer je publika večkrat preglasila band.
Kaj sploh reči za konec? Mnogi Ripperja ocenjujejo za še en bled tribute poizkus, a to je globoka in boleča zmota. Ripper je povezan z vsakim izmed komadov, ki jih izvaja, njegova interpretacija pa je na najvišji možni ravni in nemalokrat preseže izvirnike, kakor jih danes igrajo matični bandi. Fenomenalen koncert, ki ga ni smel zgrešiti noben pravoveren heavy metal fanatik. Še kdaj, prosim!