REPORTAŽE

21. 11. 2014

Sólstafir / Esben and the Witch / Obsidian Kingdom

Gala Hala, Metelkova, Ljubljana / 20. 11. 2014

Sólstafir so se pred točno tremi tedni podali na prvo samostojno turnejo, in kot je pevec zasedbe med včerajšnjim nastopom dejal, sploh niso vedeli, kaj pričakovati. Njihovi poslušalci so band malodane presunili s pozitivnimi odzivi in po več razprodanih koncertih, pretežno po Nemčiji, so se pri nas tokrat ustavili v ljubljanski Gala Hali. Koncert sicer menda ni bil razprodan, je bil pa klub precej poln, in če primerjam njihov nastop s tistim v Gradcu pred dvema letoma, ko so nastopili kot predskupina Primordial, Negură Bunget in Eluveitie, so Islandci znova nastopili profesionalno in suvereno, a tokrat z občutno daljšo setlisto ter zabavnejšimi nagovori publiki. Ampak najprej par besed o njihovih dveh predskupinah.
Ob točno napovedani četrt čez osem so na oder stopili katalonski Obsidian Kingdom, ki so tako kot Sólstafir tudi sami pod okriljem založbe Season of Mist. S svojim nastopom so naredili precejšen vtis na občinstvo, ki glede na »rano« uro niti ni bilo tako majhno. Prvi band si je ogledalo kar lepo število ljudi, ki so si sredi koncerta upali stopiti tudi bliže odru, tako pod njim tokrat izjemoma ni zevala praznina. K temu so največ pripomogli fantje s svojo izjemno uigranostjo in energičnostjo, kakršne že dolgo nisem videla v živo. Peterico je na odru dobesedno razmetavalo, mirne krvi ni ostal niti klaviaturist, ki je skupaj z basistom zavzel osrednji položaj na odru. Četudi sta edina imela mikrofon, so preostali člani med redkimi vokalnimi deli z njima skupaj prepevali, v bistvu kričali besedila in dajali vsako minuto vse od sebe, kar je po skoraj 21 dneh neprekinjenega nastopanja zares občudovanja vreden performans. Sicer še vedno ne vem, ali je glavni pevec namerno ali po nesreči iztaknil kabel iz svoje bas kitare, saj so Katalonci dajali ogromen poudarek na atmosfero, ki so jo dosegali z izrazitim brnenjem svojih brenkal ter predvsem z izredno glasnim ozvočenjem, zaradi česar je na meni vibriral vsak las, vsaka plast tkanine in vsak delec mojega drobovja, občasno pa je tudi nadležno zacvilil kakšen mikrofon. Morda je Kataloncem ravno s pomočjo udarnega zvoka uspelo navdušiti precejšen del občinstva, tako vsaj sklepam po bučnem aplavzu na koncu, in četudi mi njihova zmes različnih zvrsti (pri tem imam v mislih predvsem par vložkov dubstepa) sicer ni najbolj pisana na kožo, so Obsidian Kingdom pustili zelo dober vtis, imam pa občutek, da je bil podobnega mnenja velik delež že spodobno napolnjene Gala Hale.
Proti deveti uri so na oder stopili žanrsko precej drugačni, bolj umirjeni Esben and the Witch. Britanski trio, ki nosi ime po danski pravljici, je ubral drugačen, a kljub temu precej zanimiv pristop. Ob ženskem vokalu so kitara, bas kitara in bobni tvorili enakovredne elemente v njihovi različici post-rocka, ki je vsaj meni na trenutke že mejila na shoegaze. Sploh na začetku so me, verjetno ravno zaradi vokala in bobnarskih ritmov, spomnili na že razpadli francoski blackgaze projekt Amesoeurs. Največ pozornosti je tekom nastopa vzbujala po videzu sicer povsem nevpadljiva vokalistka Rachel, saj se je v glasbo vživela precej bolj kot njen bradati kolega Thomas na kitari, sta pa nekajkrat ob kakšnem riffu stopila tudi bliže v neke vrste ples, zlasti v teh trenutkih pa se je čutilo, da je band pri stvari z vsem srcem. Niso se pustili motiti niti s strani precej živahne publike, katere kramljanje se niti približno ni prilegalo sami glasbi, je pa slednja ob udarnejših riffih preplavila dvorano in zadušila vse moteče dejavnike; zlasti s pomočjo super ozvočenih in morda za odtenek preglasnih bobnov, tako da Daniel kljub konstantni megli vsekakor ni ostal neopažen. Če me studijski posnetki banda niso pretirano navdušili, so me Britanci v živo še toliko bolj; toliko, da mi je kar žal, da sem jih lani zamudila na njihovem prvem samostojnem koncertu pri nas, in sicer v Kinu Šiška. Mislim, da so v skoraj štiridesetih minutah vsega skupaj odigrali štiri bolj razgibane pesmi z aktualnega ploščka A New Nature in mile volje bi lahko odigrali še kakšen komad več, a navsezadnje je napočil čas za headlinerje večera, na katere je nestrpno čakala že precej številčna publika.
Okoli desete ure so nato ob zvokih Náttifari, outra drugega ploščka Masterpiece of Bitterness, postopoma drug za drugim na oder stopili člani Sólstafir. Dvorana se je počasi napolnila do zadnjega kotička, navdušenje v občinstvu pa se je vse bolj stopnjevalo, dokler band ni zaigral pesmi Köld z istoimenskega tretjega ploščka in se je del publike kar hitro vživel v hitrejše in udarnejše ritme omenjene pesmi. V dobri uri in pol so Islandci seveda odigrali večji del aktualnega ploščka Ótta, začenši s pesmijo Lágnætti, za katero so pred kratkim posneli tudi izjemen videospot. Zaradi tega je v dvorani zavladalo bolj sproščeno in umirjeno vzdušje, toda publika je v videnem in slišanem kljub temu neizmerno uživala, občasno kar v islandščini skupaj zapela z Aðalbjörnom, ki je kitaro nekajkrat vmes zamenjal za pilotsko kapo ter se vsake toliko pošalil skupaj z občinstvom. Pred začetkom pesmi Rismál, ki se prične s precej umirjenim petjem, je publiko najprej prosil za tišino (kar s: »Please, shut the fuck up.«), a nekateri posamezniki žal niti za minuto niso mogli ali znali uslišati njegove prošnje. Pozneje je natrosil še nekaj šal, kot na primer, da so iz Reykjavika, Danske, da se lanskega nastopa na Metaldays spomnijo predvsem po tem, da so domov prišli čisto opečeni, ali pa da so napovedali Bitch in Black, a namesto tega nato zaigrali Fjaro, itd. Zatem so ženskemu delu publike posvetili pesem Goddess of the Ages, bojda, ker so bila dekleta glasnejša kot fantje, čeprav sumim, da gre pri tem že bolj za ustaljeno točko na turneji, kot je vselej enak tudi spored njihovih pesmi. Všeč mi je bilo, kako so se luči ob začetku Svartir sandar prelile v rdeče-bel preplet barv, kot so zastopane na naslovnici istoimenskega ploščka iz leta 2011. Edino, kar me je zmotilo, je že nekakšna stalnica na njihovih koncertih, in sicer da ob nekaterih hitrejših riffih bobnar Guðmundur Óli prehiteva samega sebe, kar mi je po vsej kilometrini, ki so jo Sólstafir nabrali tekom skoraj dvajsetletnega delovanja, še zlasti v zadnjih par letih zahvaljujoč svoji vedno večji priljubljenosti, res zanimivo. Sicer pa so Islandci do približno četrt pred polnočjo dali vse od sebe na tak način, kakor znajo le oni. Navsezadnje band tvorijo štirje dolgoletni prijatelji, ki so skupaj dali že marsikaj skozi in še dalje pišejo izjemno glasbo, kakršno znajo le oni.
Set-lista: Náttifari, Köld, Lágnætti, Rismál, Ótta, Þín orð, Dagmál, Náttmál, Svartir sandar, encore: Fjara, Goddess of the Ages, Ljós í stormi.
Po Fjari in Goddess of the Ages so publiki ustregli še z enim dodatkom, Ljós í stormi, preden so se fantje nato pomešali med obiskovalce, ki so po koncertu ostali v dvorani in se družili še naprej. S prvim samostojnim koncertom so se Sólstafir tokrat več kot izkazali, in četudi sem najprej imela precej zadržkov glede obeh predskupin, sta vsaka na svoj način upravičili svoje mesto na turneji. Vse tri zasedbe je namreč težko opredeliti z enim samim žanrom ali za primerjavo postaviti ob bok kateri drugi zasedbi, saj je vsaka na svoj način edinstvena. Ekipa MH Concerts je včerajšnji koncert izpeljala brezhibno in pri tem lahko rečem, da je bil to vsekakor eden boljših koncertnih dogodkov iztekajočega se leta.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
20. 11. 2012Dead Dildo Drome / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
18. 7. 2017
Guns N’ Roses
Reportaža
3. 7. 2017
D.R.I. / Deafness by Noise
Reportaža
5. 6. 2017
I Am Morbid / Necrophagia / Helsott
Reportaža
9. 5. 2017
Infected Rain / Avven
Reportaža
8. 5. 2017
Christ Agony / Panikk
Reportaža
28. 4. 2017
Blaze Bayley / Vigilance
Reportaža
25. 4. 2017
Noctiferia / Human Magnet
Reportaža
21. 4. 2017
Ghost / Zombi
KONCERTI & FESTIVALI
21. 7. 2017
Krawal 2017
Jesenovec, Železniki
21. 7. 2017
Wkrwglca
Plešivica, Sežana
22. 7. 2017
Colony Open Air
Pala Brescia, Brescia, Italija
23. 7. 2017
Metaldays 2017
Sotočje, Tolmin
24. 7. 2017
Silence Means Death, Hak Attak
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
26. 7. 2017
Electrozombies, Wilt, Hard Charger, Appalachian Terror Unit
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana