Kljub odličnemu albumu Becoming, ki je izšel dobra tri leta nazaj, imajo Abigail Williams med samooklicanimi »avtentičnimi« (black) metalci okrnjen ugled še od samih začetkov ustvarjalne poti, ko so še (sicer precej posrečeno) kombinirali simfonični black metal tipa Dimmu Borgir z metal-/deathcorovskimi elementi. Ker pa se je slabega glasu v metalskih krogih težko otresti, je bil tudi zadnji, izrazito black metalski celometražec Becoming deležen neredkih negativnih kritik, ki so zasedbi očitale zlasti trendovsko kopiranje bandov, kot so Wolves In The Throne Room. Večina izmed omenjenih kritikov albuma najbrž niti ni v celoti poslušala, saj je že sama oznaka Abigail Williams zadoščala za negativno oceno ploščka. Band je nekaj mesecev po izidu omenjenega albuma sicer oznanil, da bo sklenil svojo pot, vendar so si nato člani zasedbe kaj kmalu premislili in napovedali četrti studijski album The Accuser, ki je ugledal luč s koncem letošnjega oktobra.
The Accuser se prične sicer v »klasični« black metal maniri, z udarnim Path Of Broken Glass, in nato nadaljuje v tej smeri, vendar z opaznejšimi vplivi atmosferičnega rocka, ki pa so še vedno globoko zakopani v bolj ali manj tradicionalni black metalski strukturi skladb. Abigail Williams je na tem mestu težko očitati, da kopirajo sami sebe, saj se kljub temu, da je pričujoč plošček stilsko še najbolj blizu predhodniku v primerjavi z zgodovino preteklih izdaj, še vedno od njega precej razlikuje. Če je imel Becoming pridih nekakšne transcendentalne mističnosti, je The Accuser (kljub morda drugače nakazujoči naslovnici) mnogo bolj »tuzemski«. Celoten izdelek je sicer precej heterogen, vendar vseeno deluje kot homogena celota in noben izmed komadov posebej ne izstopa, z izjemo sklepnega Nuummite, ki je daleč najbolj umirjen in celo poseže po čistih vokalnih linijah ter se žanrsko že kar močno oddalji od black metala (glede na preteklo evolucijo banda se niti ne bi čudil, če bi naslednji plošček - v kolikor ga sploh dočakamo - v celoti zvenel v tem slogu). Premišljeno zgrajenemu albumu pravzaprav nič ne manjka, razen morda dodatnega ščepca navdiha, ki je bil prisoten na Becoming, kar slednjega tudi ohranja na prestolu bandove diskografije. Vseeno pa bi bilo škoda, če ne bi Abigail Williams izdali še kakšnega studijskega ploščka, saj še vedno zmorejo (pozitivno) presenetiti.