Kanadčani Alaskan v svetu »post-metala« (če si pri tem domišljamo, da bolj ali manj vemo, kaj ta žanrska oznaka sploh pomeni) še vedno spadajo med manj poznana imena. To dejstvo me preseneča, saj so že davnega leta 2011 izdali odličen prvenec z naslovom Adversity; Woe. Morda bo k večji prepoznavnosti skupine vendarle pripomogel njen aktualen naslednik Despair, Erosion, Loss, ki predstavlja še eno odlično kreacijo izpod prstov kanadskega tria. Album nam ponudi šest udarnih in razgibanih komadov, ki se odvrtijo v dobre pol ure in kar kličejo po tem, da poslušalec znova in znova pritiska na tipko za ponovno predvajanje. Naslov albuma zelo dobro opiše to, kar nam pesmi na njem ponudijo, čeprav bi trojici naslovnih besed lahko dodali še kakšno z bolj optimističnim prizvokom, saj se večina komadov konča z vrhuncem nekakšne emocionalne katarze, ki pa še zdaleč ni cmerava, temveč odločna in zmagovita. Bobni, bas in kitare skupaj z vokali neprestano ustvarjajo izjemen »zvočni zid«, ki se nikoli ne sprevrže v nek zmazek hrupa, temveč v spoju ohranja razločno jasnost vsakega izmed svojih elementov. Elektronski dodatki in razni sintetizatorji, ki jih uporabljajo mnogi podobni bandi, bi bili tako v glasbi Alaskan povsem redundantni. Za plošček lahko tudi rečemo, da kot celota sicer ne predstavlja radikalnejšega preloma s prvencem, temveč njegovo zrelejše nadaljevanje in nadgradnjo, osveženo s številnimi novimi elementi. Kar je pri Alaskan še zlasti vredno pohvale, je tudi dejstvo, da se neprestano trudijo »izstopiti« iz ogrodja temeljev, ki so jih že pred desetletjem (in več) postavili pionirji »žanra« kot so Isis, Neurosis, Cult Of Luna, Pelican idr. Slednje zmorejo le redke današnje »post-metal« zasedbe, ki nemalokrat zapadejo v nenavdahnjeno reciklažo stvaritev omenjenih skupin. Če vas torej ta (pod)žanr količkaj gane, si plošček obvezno zavrtite, desetega marca pa naj bi nas band tudi počastil s koncertom v Gromki. Obisk je malodane obvezen.