Alex Skolnick je večini najbolj poznan kot kitarist thrashmetalske skupine Testament. Ko je v devetdesetih letih skupino zapustil, je nekaj časa še vztrajal v metalskih vodah, nato pa se odpravil v New York, kjer je leta 2001 končal študij glasbe in se v tistem obdobju posvečal predvsem igranju jazza. Začetek letošnjega leta se je preizkusil še kot pisatelj, saj je napisal in izdal svojo biografijo z naslovom Geek to Guitar Hero.
V njej opisuje svoje odraščanje v disfunkcionalni družini akademskih staršev in deli negativne spomine na svoje prvo srečanje z glasbo, saj je zaradi nespodbujajoče učiteljice za klavir z igranjem kmalu prenehal. Njegovemu starejšemu bratu sta starša kupila kitaro, vendar je Alex kmalu pokazal več zanimanja in naravnega talenta za njeno igranje, kar je še spodbudilo bratov negativen odnos in njegovo rivalstvo do njega. V šoli je prišel tudi v stik z glasbo skupin Kiss in Van Halen ter kitaristoma Randyjem Rhodesom in Jimmyjem Hendrixom ter želel tudi sam postati kot njegovi vzorniki. V času srednje šole je v Berkeleyju v prodajalni kitar obiskoval učitelja in kitarista, že takratno lokalno legendo, Joeja Satrianija in se pri šestnajstih letih po spletu okoliščin pridružil skupini Legacy. Po njegovih besedah je skupino v zgodnjem obdobju zelo zaznamoval odhod takratnega pevca Zetra, ki naj bi za spremembo od ostalih edini deloval kot zrel in odgovoren vodilni člen. Zanj so hitro našli zamenjavo, Chucka Billyja, in kmalu posneli drugo demo kaseto, ki je za razliko od prve niso več financirali s sredstvi od prodaje mamil. Kmalu po izidu je založba Megaforce pokazala resen interes za izdajo prvega albuma, sledila je še sprememba imena v Testament in pot v New York, kjer so posneli prvenec. Med snemanjem so se med Alexom in ostalimi člani prvič pojavila trenja, saj je sam želel vključevati melodične solaže in vplive glasbe izven metala, ostali pa so hoteli temačen in zloben band, brez počasnih pesmi in balad. Od ostalih članov se je pričel dodatno oddaljevati na številnih turnejah, ki so sledile, kjer se je poskušal izogibati (pre)obilnemu pijančevanju in uživanju ostalih omamnih substanc, ki so (bile) del vsakdanjega odraščanja v Bay Area. Ta krog se je ponavljal pri vsakem snemanju, do albuma The Ritual, ko so tudi ostali člani želeli bolj melodičen album, po izidu in slabem sprejemu med kritiki pa so ga okrivili za slab izdelek, zaradi neuspeha na lestvicah prodaje pa so se z igranja na stadionih in velikih dvoranah vrnili v klube, kar je bil zanj še dodaten razlog da zapusti skupino in se preizkusi še drugje. V svojem delu Alex odkrito prikaže svoja občutja in spomine na različne dogodke, ki so oblikovali skupino Testament in so bili najverjetneje tudi glavni razlogi, da skupina ob koncu osemdesetih let ni doživela večjega uspeha, saj so imeli za to ves možen potencial. S pisanjem bralce popelje na zelo osebno pot samoodkrivanja, ki ga je iz metala popeljala v jazz in nato, ko je uspel najti način za obojestransko glasbeno aktivnost, spet nazaj v thrash metal. Pri opisih ne skopari s podrobnostmi, temveč dogodke realistično in detajlno prikaže iz svoje perspektive, zato je knjiga odlično branje za oboževalce skupine Testament in fane njegovega igranja ter vse, ki si želijo bolje spoznati pozitivne strani uspeha in pasti nespametnega vedenja, ki spremljajo glasbene skupine (in njihove člane) takšnega obsega.