RECENZIJE

15. 12. 2017
Annihilator - For the Demented
Silver Lining Music, 2017

Lunatiki, shizofreniki, demoni, Alice in Jeff Waters se še šestnajstič utelešajo v podobi studijskega albuma Annihilator. Družbo jim delajo trije sveži obrazi, mladeniči, ki so bili v času nastajanja kultnih komadov, kot so Alison Hell, Phantasmagoria ter I Am in Command, kvečjemu lesk v očeh njihovih očetov – Aaron Homma na kitari, Anglež Rich Hinks na basu in italijanski bobnar Fabio Alessandrini. Kar ne preseneča: da Watersu diši mlado, internacionalno meso, vemo že po njegovi slovenski ženi, pa tudi sicer se je v zadnjih letih raje pečal s precej mlajšimi glasbeniki, denimo dolgoletnim vokalistom Davom Paddnom in bobnarjem Mikom Harshawom. In navsezadnje še najmanj preseneča nova zasedba, saj je 16 studijskih albumov posnelo prav toliko različnih postav. Waters ni le alfa in omega banda v smislu Lemmyja, temveč je njegov Chuck Schuldiner: ne le, da obema ni uspelo posneti dveh albumov z isto postavo in da sta oba na albumih kreditirala koncertne člane, njune inštrumente pa raje posnela kar sama – obema je skupno tudi to, da sta svoj najstniški band nenehno pilila, razvijala in spreminjala v nekaj, kar je zmeraj zvenelo drugače, a hkrati z nezmotljivim pečatom lastnega stila. Razlika ja kakopak v tem, da je eden vodil svoje v legendo, drugi pa domala v pogubo, da je eden zagovarjal nenehno napredovanje, drugi pa je že davno tega izjavil, da je prišel do točke, ko se je na kitari naučil vsega, kar zna, in pa seveda, da je eden s svojim ponarodelim »let the metal flow« vztrajal do konca in kritiziral bande, ki so se izneverili metalu, drugi pa je posnel album Metal, čeprav bi bil primernejši naziv Emo.

For the Demented preseneča – in to na dober način. Po uvodnem Twisted Lobotomy, infantilnem, hitrem thrash komadu brez prave vsebine, se stvari drastično izboljšajo. Band preide v vode, ki Watersovemu vokalu najbolje ustrezajo – tistemu groovy melodičnemu heavy/thrashu, kot ga poznamo s plošč King of the Kill in Refresh the Demon, kjer niti groovy niti melodično nista mišljena v negativnem smislu. Komadi, kot so Phantom Asylum, Altering the Altar ter Not All There, prinašajo tisto prvinsko zmes agresije in subtilnosti ter kitarskih vragolij, ki so tako tipično annihilatorske, da jih ni mogoče dobiti nikjer drugje. The Way je po drugi strani pankrokerska oda življenju, ki še najbolj spominja na Old School od Overkill. Sicer zelo solidna balada Pieces of You izpostavlja najslabšo plat Watersovega vokala, ki smo ji bili še bolj izpostavljeni na akustičnem, unplugged ploščku letošnjega koncertnega albuma Triple Threat: pri baladah 50-letni možakar zveni nežno kot deček, ki še ni mutiral, brez trohice »žmohta«, ki je krasil Aarona Randalla na plošči Set the World on Fire, a na srečo še vedno precej, precej bolj možato od Dava Paddna na The One.

Annihilator ne glede na kvaliteto izdelka nismo nikoli mogli očitati energičnosti in razgibanosti. Tako je tudi tokrat, in četudi ne prinašajo ničesar nadstandardnega, jih je lepo ponovno slišati v okolju in na način, ki jim bolj ustreza od tega, kar so večinoma servirali zadnjih 13 let. 

SORODNE VSEBINE:
20. 2. 2007Annihilator / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
Recenzija
11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
Recenzija
6. 7. 2018
Ghost - Prequelle
Recenzija
4. 7. 2018
Djevel - Blant svarte graner
Recenzija
29. 6. 2018
Behemoth - Messe Noire (Blu-ray + CD)
Recenzija
27. 6. 2018
Goragorja - Ulkus
KONCERTI & FESTIVALI
23. 7. 2018
MDC, Fršlus, Datura
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 7. 2018
Combichrist, Wednesday 13, Night Club
Technikum, München, Nemčija
24. 7. 2018
Combichrist, Wednesday 13, Night Club
Explosiv, Gradec, Avstrija
24. 7. 2018
Iron Maiden
Arena Zagreb, Hrvaška
27. 7. 2018
King Crimson
Teatro La Fenice, San Marco (VE), Italija
27. 7. 2018
Crystal Mountain Festival
Kresspichl, Južna Tirolska, Italija