Bog si ga vedi, zakaj imam že od nekdaj predsodek, da Američani razen nekaj redkih izjem ne znajo igrati kvalitetnega black metala. Morda je za to kriv njihov način mišljenja, naravno okolje ali pa celo teroristi, ki jim stalno kratijo spanec z grožnjo naslednjega udara. Po poslušanju zadnje plošče teksačanov Bahimiron sem vedno bolj prepričan o slednjem. Le da ti teroristi ne nosijo turbanov in doma izdelanih bomb, temveč so oboroženi s corpse paintom in kitarami ter nedolžne civiliste mučijo s poslušanjem njihovih v domači garaži posnetih CDjev.
Po slabem desetletju demov in splitov ter dveh albumih je težko reči, da so Bahimiron na Rebel Hymns Of Left Handed Terror pokazali kaj napredka ali evolucije, saj gre za izredno primitiven, surov, da ne rečem amaterski izdelek. Od naslovnice, ki spominja na risbo, ki jo osnovnošolec nariše med uro matematike, do otročjih naslovov skladb. Lepo vas prosim, kako naj človek resno vzame komad z naslovom Goathorned Messiah Of The 7 Gates? Če naj bi bila ta imena smešna, sem žal izgubil smisel za humor.
Na žalost glasba ne popravi vtisa. S kletno produkcijo so Bahimiron bržkone želeli poustvariti old-school zlobno atmosfero v stilu kanadskih Blasphemy, vendar so z njo le bežno uspeli prikriti brneče kitare, ki na komad uspejo zamenjati le dva do tri riffe, ki se nato tekom albuma še ponavljajo. Vokali so takisto precej nedoživeto kruljenje, da o bobnih sploh ne govorimo. Vse skupaj kljub povprečno precej hitrem tempu komadov postane monotono, dolgočasno in duhamorno, in to ne v dobrem pomenu besede. Raznorazni, do dveminutni intri in outri skladb z zloveščimi zvoki in hrupom iz globočin pekla zadevo le še poslabšajo, za konec pa zamori še sedemminutni zaključni instrumentalni komad po istem kopitu.
Bahimironove himne so s svojim zvočnim terorjem vsekakor uspele povzročiti trzanje prstov leve roke, zverinsko zehanje ter kanček brnečega glavobola. Vse v slavo kozjerogega rešitelja sedmih vrat.