Bob Catley ima očitno dovolj energije, da se ob prepevanju v Magnum loteva še drugih projektov. Tako nas je te dni razveselil s svojim šestim solo albumom Immortal. Glede na dobre izkušnje s predhodnikom Spirit Of Man sem se seveda tudi tokrat nadejal kar najboljšemu.
V primerjavi s predhodnim albumom je Bob Catley domačo, angleško skupino glasbenikov zamenjal z udarno nemško/švedsko navezo – vse pesmi je napisal hiperkreativni multiinstrumentalist Magnus Karlsson (Starbreaker, Allen/Lande, Tony O'Hora), producentsko taktirko pa je prevzel Dennis Ward (Pink Cream 69, Khymera). Rezultat je odlično sproduciran, odigran in odpet melodični metal.
Kot smo že vajeni, Bob Catley blesti s svojimi vokalnimi sposobnostmi, pri čemer se zdi, da svoje delo opravi brez kakršnegakoli napora. Album je izredno razgiban, na njem najdemo vse: od pravih metal killerjev (One More Night, Win The Throne), mid-tempo himn (Light Up My Way, War In Heaven, Haunted) in poppy skladbic (Open Your Eyes, You Are My Star), do sijajnih power balad (The Searcher). Produkcija je moderna in bombastična, a imam občutek, da bi se bolje prilegal nekoliko manj heavy in bolj surov zvok.
Izredno močno sled je pustil Magnus Karlsson in na trenutke se zdi, da ima Immortal več skupnega z njegovimi drugimi projekti kot z deli Boba Catleya. Kar morda mnogi vidijo kot prednost, jaz pa prej kot slabost. Catley se je namreč z Immortal od otoškega hard rocka premaknil proti celinsko-skandinavskemu melodičnemu metalu, ki ga je dandanes itak v izobilju.
Immortal je Catleyev doslej najbolj heavy album, ki bo gotovo zadovoljil večino njegovih fanov. Verjetno pa nisem edini, ki nekoliko pogrešam neposrednost in surovost njegovih prejšnjih del.

Matija G.