V Sloveniji je bilo do zdaj veliko bandov, ki bi jih lahko označili za nu-metal, rap-metal, crossover ali pa moderni metal. In iz te skupine izločam vse hardcorovce, deathcorovce in metalcorovce. Še pomnite bande a la Skytower, Wet Bed, New Breed, C. R. A. S. H. ter seveda zadnja leta aktivne Godscard in Corkscrew? A ne vem, če me je katerikoli izmed njih tako »brcnil v jajca«, kot so to storili Breedlock s svojo ploščo Every Man For Himself.
Breedlock so namreč izdali ploščo, ki je ne samo prekleto dobro posneta, ampak izjemno dinamična. Takega zvoka v tem žanru v Sloveniji še nikoli nisem slišal. Tiste nizkostrunske kitare so res »phat« in zvenijo kot zemeljski plaz, ki uničuje vse pred seboj. Bobni so kot atomski udarec in ti res zjebejo zvočnike, medtem ko basove globine tudi ni zanemariti. Komadi so izjemno razgibani in niso zgolj v enem samem dolgočasnem ritmu kot to dela večina bandov te branže. So hitri, so počasni, so »zadoomirani«, so poskočni. To je band, ki mu je pod kožo zlezla morbidnost kasnejših Panterinih štiklov, moč Sepulturinega Chaos A.D. ter tehničnost in dinamika Hambel/Seinfeld/Graziadei/Schuler ere Biohazard, vse skupaj zaokroženo z ovojem Machine Head, predvsem plošč The More Things Change, rahlo The Burning Red in precej Through Ashes Of Empires, za ščepec pa še tisti »catchiness« bolj heavy komadov od Five Finger Death Punch, včasih pa moderno zathrashira v stilu Chimaire in Cataract.
In kako bi vse to zvenelo, če bi vokal bil dolgočasen, enoličen ali preprosto tipično slovensko trpeč in zlajnan? Za kurac! Zato pa imajo Breedlock tukaj zmagovalno karto – multitalentiranega vokalista, ki zna peti, kričati, lajati in tudi … gristi! Tip na trenutke zveni močno kot Evan Seinfeld, brutalno kot Max Cavalera, tu pa tam zategne kakšnega Roba Flynna in se zna zadreti kot kakšen Tim Williams (Vision Of Disorder, Bloodsimple). Njegov vokal je močan faktor in vas pritegne že od prvega komada, čeprav zares zasije v ubijalskem komadu Mesar (edini komad s slovenskim naslovom in angleškim tekstom, ostalo je vse v »inglišu«), v epskem The Forest Shall Claim Its Own in pokaže, da ni vsak član zase, ampak da so vsi skupaj, v komadu Gordian Knot.
Tole je album, ki premika meje slovenske produkcije daleč naprej in če se že mnogi izgovarjajo, da kot slovenski band še posebej v tej sceni ne moreš uspeti, ker je glasba generična, bo tale album pokazal – oziroma že kaže prav nasprotno. Upajmo, da tole le ne bo muha enodnevnica. Vrhunsko!

Ivan