Na današnji dan
2013
Umre Jeff Hanneman, kitarist in ustanovni član zasedbe Slayer
NAGRADNE IGRE
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

24. 5. 2022
Britof - Ruins
On Parole Productions, 2022

Pet let po izidu prvenca je človek že upravičeno na trnih ter neprestano živi v pomanjkanju dobre doze težkokovinskih zvokov iz hiše Britof. Kaj hitro potem postane jasno, da merica, ki jo človek zaužije na katerem od njihovih koncertov, kaj hitro po koncu le-tega izpuhti in ostane še naprej nepotešen občutek ter želja po še in še več ...

Still searching for the buzz
It’s getting away from me
The only high I need
Is far away ...


In tako je ob vsakem srečanju že nekako logično, da debata vedno nanese na isto vprašanje: »Alex keda bo nova plata? ... mawo še Žgane, falijo še malenkosti ...«. Na tem mestu se opravičujem za dialekt, a brez lokalpatriotskega pridiha na tem mestu ne gre. A kot v večini primerov se je čakanje izplačalo in kot strela z jasnega je v začetku maja luč sveta ugledal drugi dolgometražec slovenjgraških sludge/stoner metalcev Britof.

Kot že rečeno, se je to pot čakanje izplačajo, saj Ruins z dobrimi štiridesetimi minutami in osmimi komadi v pravšnji meri postreže z vsem, kar lahko od Britof pričakujemo. Brez ovinkarjenja in olepševanja se po krajšem sabbathovskem uvodu hitro zazna prava energija in teža riffov, ki so že skoraj zaščitni znak banda in tako komad Buzz poslušalca hitro zasvoji s hitrimi ter catchy pasažami, ki ustvarjajo svojevrstno podlago še bolj zanimivemu vokalu, ki ohranja motörheadovski oziroma bolje rečeno lemmyjev pridih, a se velikokrat sprehodi tudi po močnejših growlih, kjer se Alex in Jan dobro dopolnjujeta.

Ob zgoraj omenjenih vplivih na zvokovno identiteto banda pa poslušalec hitro zazna še zelo močan vpliv, ki je značilen za zasedbe iz ameriškega juga, natančneje New Orleansa, in kaj hitro sam sebe pri poslušanju zalotiš, da pomisliš na veljake Down ali EyeHateGod, kar seveda nikakor ni slaba stvar in tako s tem prepletanjem »zvrsti« Britof postavijo lastne glasbene temelje in z le-temi plošček Ruins ostane razgiban od začetka do konca. Za to poskrbi tudi dejstvo, da komadi prehajajo iz mogočnih in hitrih riffov v počasnejše in težje, z mastjo »zalite« predele in solaže, ki poskrbijo za pozibavanje in razgibavanje vratnih mišic, kar se najbolj opazi pri komadu The Fiend.

Osebno pa sta me najbolj prepričala komad Sick (Sodom and Gomorah), ki s svojo agresivnostjo in hitrostjo na trenutke celo spominja na Pantero in vzbudi dobršnjo mero nostalgičnosti in prebudi spomine na dobre stare čase, ter Pilgrim Stomp, ki z udarniškim začetnim riffom pred samim zaključkom albuma dvigne energijo še stopničko višje. Album vrhunec doseže z zadnjima dvema skladbama, pri čemer se z zadnjim Doomsayer, ki s sedmimi minutami predstavlja tudi najdaljši komad ploščka, celo opazi nekakšna sklenitev kroga albuma, saj se tudi tokrat fantje po sprehodu skozi glasbeno sceno New Orleansa in hitrimi deli vrnejo k samim začetkom v vseh pogledih in s počasnim sabbathovskim riffom zaključijo ploščo, kot so jo začeli – v maniri velikih.

Z Ruins so Britof izdali plošček, ki je zasvojljiv in te že takoj posrka vase, a kljub temu ohrani temperament in skrivnostnost, da se kot poslušalec brez zadržkov kar hitro vedno znova vrneš k njemu. Čar, ki ga glasba potrebuje in kot pravijo fantje, je to plošča, ki jo je treba priviti do konca in v njej samo uživati. Plošča vredna poslušanja.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
2. 5. 2024
Sedem Minut Strachu, Usnu?, Urethra
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana
3. 5. 2024
Heavy Psych Sounds Fest Italy 2024
Teatro Miela, Trst, Italija
3. 5. 2024
Keep of Kalessin, Hate, Kamra
TrainStation SubArt, Kranj
3. 5. 2024
Negative Slug, Her Highness, Béton Brut
Dva Osam, Zagreb, Hrvaška
3. 5. 2024
Angel’s Ex, Defy
Orto Bar, Ljubljana
4. 5. 2024
Bell Witch, The Keening
AKC Attack, Medika, Zagreb