Finci Burning Point postajajo solidna konstanta evropskega melodičnega power metala, kaj več pa si glede na njihov dosedanji razvoj in »izplen« najnovejšega izdelka Burned Down The Enemy, zaenkrat ne moremo obetati; preboja v prvo ligo teh bandov še ni za pričakovati. Glavni komponist, vokalist in kitarist Pete Ahonen pač ni Timo Tolkki, Kai Hansen, Yngwie Malmsteen, Joacim Cans, Tobi Sammet ipd.
Pete je močan predvsem kot kitarist, malo manj kot komponist, najmanj pa kot vokalist. Burned Down The Enemy je raznovrsten power metal izdelek z vsemi tipi skladb, ki jih dober tovrsten album »mora« imeti, od direktnih, udarnih preko spevnih, epsko obarvanih srednjega tempa, do baladnih. Nekatere sklade zvenijo kot powermetalizirane verzije Malmsteena; se pravi, bolj klasično power metalske s prepoznanim Yngwiejevim načinom komponiranja in tudi (malo manj) igranja. A Pete se vseeno ne spušča preveč v virtuozna preigravanja in se bolj posveča vrednosti skladbe kot celote. V solažah je prepričljiv, čeprav ne odkriva ničesar novega, so te dovolj sveže; takega kitarista se ne bi branil noben od največjih bandov na sceni. Od skladb najbolj prepriča uvodna, udarna himna Parasite, manjka pa kakšen res pravi prebojni hit ali dva, ki bi jih ponesla višje, in pa nekaj več lastnega jaza. Instrumentalno so močni, a na trenutke se vseeno preveč ujamejo v power metalske klišeje ali pa poskušajo biti malo preveč progresivni. Vokalu pa manjka karakterja, volumna in nekaj prepričljivo izpeljanih melodičnih vokalnih linij oziroma refrenov. Večja prisotnost atmosferično vmeščenih klaviatur ne moti.
Burned Down The Enemy predstavlja dobro alternativo vodilnim bandom scene in presega njeno povprečje. Zapriseženi power metalci bodo tu našli kaj zase.

Matjaž