Travis Ryan in kolegi se leta 2023 vračajo z novim, uničujočim albumom, na katerem je bandova unikatna interpretacija death metala v modernem ključu še bolj izpopolnjena in obogatena. Štiri leta po (že) odličnemu Death Atlas je namreč skupina izdala nov glasbeni presežek s priokusi apokalipse. Ta pa ni korak naprej samo na časovni ravni, temveč je tudi nadaljevanje konteksta, ki ga je skupina načela z Death Atlas, na katerem človeštvo izumre.

Kaj pa je Terrasite? Antropomorfna kobilica na naslovnici albuma je izmišljeno bitje, požiralec (gr. Sitos) Zemlje (gr. Terra), je evolucija človeštva po izumrtju, genetska spaka, ki se vrača k življenju s edinim namenom, da požre še zadnje ostanke življenja na planetu. V luči današnje kronike na katerem koli predelu sveta je dokaj lahko za poslušalca razumeti metaforo, dodatne namige pa lahko iščemo tudi v celotnem predhodnem ustvarjanju zasedbe, ki je bila vedno družbenokritična.

Na ravni same glasbe je Terrasite toliko strašen, kot so same tematike v njem. Mešanica deathgrinda in drugih ekstremnih podzvrsti, kot sta tudi melodični death in black metal, je podkrepljena z izredno tehničnim in virtuoznim igranjem, v katerem so enakovredno predstavljeni neopazni prehodi in bliskoviti kontrasti, nad katerimi grmi vokal Travisa Ryana. Vrtoglavi blastbeati in tehnični, razdelani riffi puščajo vse več prostora tudi počasnejšim, atmosferičnim delom in v vedno večji meri tudi čistemu vokalu, kar pa pravzaprav ne vpliva na »težo« celotnega albuma. Če že, stoji moč glasbe Cattle Decapitation tudi v odličnem izkoriščanju kontrastnih delov, kot lahko slišimo na primer v singlu We Eat Our Young. Na albumu izstopa še Just Another Body, skorajšnja balada (vedno v stilu Cattlov), če se lahko temu reče tako, posvečena preminulima kolegoma Trevorju Strnadu iz Black Dahlia Murder in Gabu Serbianu (The Locust, ex-Cattle Decapitation). Album je poleg odlične kompozicije in izvedbe zelo kakovosten tudi na samem področju snemanja in post produkcije, celostno perfekten proizvod.

Z vsakim albumom, ki ga Cattle Decapitation izdajo, imam vedno občutek, da je to končno vrhunec, da band ne more preseči takih rezultatov, in vsakič sem presenečen, da je skupini ponovno uspelo. Včasih je kar v redu biti v zmoti.