Sedmi album zasedbe Chimaira, Crown Of Phantoms, je prelomen tako za skupino kot za zveste poslušalce le-te. Chimaira so namreč v letih 2011 in 2012 zamenjali celotno instrumentalno zasedbo, ostal je le eden izmed ustanovnih članov, vokalist Mark Hunter. Zamenjava članov je pri mnogih izzvala napoved propada zasedbe, zato je bil nov studijski album izjemno pričakovan tako iz pozitivne kot negativne strani, saj mnogi nis(m)o pričakovali tega, kar dejansko ponuja.
Zmotno mišljenje dokaže že prvi komad The Machine, ki je obenem tudi dokaz za odstop od thrasherskih kitar in prehod na nivo tehnično podkovanega groova in djenta. Ta »novost« odlično sovpada s klaviaturami in bobni, pri katerih za posebno vzdušje poskrbi tudi občasno izstopajoči hi- hat. Tudi obvezna solaža se prevesi v tehnično nadaljevanje, tako da komad ne izgubi začetnega čara. Druga pesem albuma, No Mercy, temelji na globinah in menjavah ritmov, ki so težji, prehodi so počasnejši, kitare pa tokrat igrajo v stilu Meshuggah. All That's Left is Blood nadaljuje s kvalitetnim tehničnim groovom ter djentom in sedaj je že popolnoma jasno, da so se Chimaira konkretno spremenili. Še eden izmed komadov, pri katerem izstopajo močne globoke kitare, je I Despise, ki so mnogi označili za najboljšo stvaritev albuma in za vrnitev h koreninam banda, kljub temu pa je veliko bolj moderen. Plastic Wonderland je prvi hitrejši komad na albumu, pa tudi kitare posežejo po višjih tonih. Bobni so tokrat malo bolj slišni, vmes pa posežejo tudi klaviature. Pa smo na polovici albuma, ki jo označi instrumentalni interlude The Transmigation. Takoj za njim pa sledi naslovni komad Crown Of Phantoms. Energičen, dokaj klasičen Chimaira komad s clean vokalom, kitarsko solažo in enakomerno instrumentalno razporeditvijo. Brez posebnih izstopanj ali prekrivanj, ter sigurno najbolj melodična pesem celotnega albuma. S tradicijo zasedba nadaljuje tudi pri nasledniku Spineless, ki je celo za nekaj procentov hitrejši in bolj razgiban. Z njim se bend vrača k thrash/metalcore koreninam. V tem momentu je jasna še ena stvar: Chimaira so album razdelili na dve polovici. Novejšo djentovsko obarvano in klasično thrashcore obarvano polovico. Kljub tej razdelitvi pa imajo vsi komadi značilen groove. Najdaljši, sedmi komad albuma, Kings of the Shadow World dobro predstavlja energično, razgibano, klasično tradicijo s posebno vlogo klaviatur, ki komadu dodajo mistično vzdušje sveta senc. Wrapped in Violence prekine energičnost s trdimi, počasnimi ritmi in mogočnostjo kombiniranja ritem sekcije ter kitar in klaviatur. Album se zaključi z Love Soaked Death, ki združi vse komponente albuma, tako tehničnost kot groove, tako melodiko kot mogočnost ritmov.
Če album pogledamo kot celoto, morda niti ni tako zanimiv, saj so komadi pred interludom dokaj podobni, zadnjih pet komadov pa le delno prikaže neko razgibanost. Kljub temu se je menjava članov izkazala za pozitiven nagib k modernim zvrstem, ki so nekaterim všeč, drugim spet ne. Chimaira so s sedmim studijskim izdelkom Crown of Phantoms pokazali, da znajo po dvanajstih letih igranja dobro slediti smernicam modernega metala, prav tako pa ne pozabijo na korenine. Poslušajte album, nato pa sami precenite ali zasedba tone v propad ali se dviga v višave.