Code že od nekdaj veljajo za samosvoje in kot takšni so izstopali tako na domači britanski kot na globalni blackmetalski sceni, od nje pa so se z letošnjim albumom žanrsko že povsem oddaljili. Na četrtem albumu Mut peterica svoje pesmi gradi predvsem na spevnem clean vokalu, celo vokalnih harmonijah, instrumentalno pa ne izhajajo več iz svoje dolgoletne podlage, temveč se spogledujejo celo z jazzom.
Mut je sam po sebi zelo všečen izdelek, dolgoletne poslušalce Code, ki še vedno prisegajo na trše aranžmaje, pa nagovarja verjetno precej manj, če sploh. Odvisno seveda od tega, koliko so jim v prvi vrsti zanimivi tudi drugi žanri, predvsem pa skupine, ki jih je precej težko ukalupiti v neke splošne žanrske oznake. Po drugi strani Code že od svojih začetkov niso bili nikoli za prav vsako uho, niti za zaprisežence bolj tradicionalnega black metala ne. Vedno so širili meje sprejemljivega znotraj te zvrsti, tako da – če človek o tem malce razmisli – smer, ki so jo ubrali z zadnjim dolgometražcem, niti ne bi smela toliko presenečati. Mene na prvo žogo sicer je, in če bi novi album morda slišala, ne da bi vedela, da gre pravzaprav za Code, tega verjetno ne bi uganila. Morda ko bi prišla na vrsto četrta skladba Affliction z bolj grobim vokalom in hitrejšim bobnanjem, ki ji sledita prav tako živahnejši Cocoon ter Numb, an Author. Četudi je Wacianov glas posrečeno podoben tistemu prejšnjega vokalista Mata McNerneyja (Grave Pleasures, Hexvessel), bi ga zelo težko, če sploh, najprej povezala s Code, saj je vzdušje na prvi polovici ploščka nasploh bolj medlo, takšna pa je tudi naslovnica.
Edina pesem, ki se je nikakor ne morem naposlušati, je zadnja The Bloom in the Blast. Mogoče zato, ker ima malce drugačen vokal, ker je refren obložen z godali ali pa ker se v ozadju plete tudi nekaj disonanc, ki se odlično ujemajo z ostalimi aranžmaji. Najverjetneje pa najbolj zato, ker me ob njem hkrati pogreje in zmrazi. Na prste lahko preštejem pesmi, ki mi vzbudijo takšen vtis, jih je pa ravno pri Code že vsaj par, na primer Garden Chancery z albuma Augur Nox (2013) ali pa Smother the Crones z Resplendent Grotesque (2009). Če potegnem še kakšno filozofsko vzporednico ter na tej točki omenim Cioranova razmišljanja o trpljenju, so takšna občutja vselej pristranska in jih posameznik ne more zares deliti z nikomer, saj gre pri vsakem poslušanju za subjektivno izkušnjo.
V primerjavi s prejšnjimi izdajami je aktualni plošček precej kratek, a njegovih dobrih 35 minut ne mine prehitro niti se ne vleče. Nasploh je album nekje na sredi glede več stvari; ni dolgočasen, a ga tudi ne bi na primer uvrstila med najboljših deset albumov leta. Če so vam bile všeč dosedanje izdaje Code, vam bo pod črto verjetno tudi mehkejši Mut.