V glavnem mestu dežele vzhajajočega sonca je bilo posnetih že nešteto koncertnih metal plošč, zato je bilo, seveda, od domačega banda Concerto Moon pričakovati, da se bodo odločili za enako potezo.
Melodični metalci nam v živo predstavlja deset komadov, ki so vsi po vrsti zelo v stilu Malmsteena ali Rainbow. Na prvega nas spominja kitarsko izživljanje in številne,Yngwieju podobne solaže kitarista Norifumi Shime, na druge pa predvsem sintetizirane hammond klaviature. Pesmi so večinoma udarne, hitre; Time To Die, Fight To The Death, Alone In Paradise in Unstill Night so le nekatere izmed teh. Najde pa se tudi kakšna malce počasnejša, kot na primer Lonely Last Journey z odličnim kitarskim solom na koncu ter bolj rainbowski Victim Of Desire in Surrender. Vzdušje na plošči seveda ni takšno, kot smo jih vajeni na ploščah evropskih bandov, kajti sliši se, da je bilo publike manj, vendar vseeno je bila ta kar aktivna. Slabša stran banda je, vsaj v živo, pevec, katerega glas nikakor ne pride do izraza, pa tudi poje dokaj nerazumljivo, ne le japonsko, tudi angleško. Na koncu albuma so še tri studijske pesmi, in sicer When The Moon Cries, enkrat z vokalom, drugič brez ter instrumentalna Norman Island.
Japoncem je uspelo skupaj spraviti dokaj solidno koncertno ploščo, s katero bodo najbolj zadovoljni ljubitelji kitarskih »hitrih prstov«. Za studijski del pa bi bilo bolje, da bi ga izpustili in vokalno verzijo When The Moon Cries uporabili na kakšnem studijskem albumu.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.