»Chills down my spine
Can you sense the storm coming?
Chills down my spine
I can't stop the storm coming ... «

Čeprav omemba viharja v tem trenutku projecira zelo negativno konotacijo, je v obliki Shades of Sorrow, torej nove plošče brazilskih death metalk Crypta, ta prispodoba še kako na mestu. Če vam je zasedba poznana, boste zagotovo vedeli, o čem teče beseda, za vse tiste, ki pa Crypte ne poznate oziroma jih niste uspeli ujeti na letošnjem Tolminatorju, sledi krajša predstavitev. Crypta so dokaj mlad band iz Brazilije, ki je nastal po tem, ko sta basistka Fernanda Lira in bobnarka Luana Dametto pred tremi leti zapustili thrash metal band Nervosa in se je leta 2021 s prvencem Echoes of the Soul kot feniks iz pepela povzdignila Crypta. Po prvencu in nekaj kadrovskih spremembah je letos izšel drugi album Shades of Sorrow.


Že premnogokrat je bil odlično sprejet prvenec lahko dvorezen meč. En album še nikakor ne pusti pečata, če je vsakršnje nadaljevanje milo rečeno le pesek v oči zahtevni metalski publiki in ne doseže standardov prvega albuma. Tako so se mi že ob najavi druge plošče Shades of Sorrow porajala zgoraj omenjena razmišljanja, saj so Crypta s prvencem res postregle z odličnim albumom, in vprašanje, kako to preseči, je bilo zagotovo na mestu. A tudi upravičeno?

Shades of Sorrow tako kot predhodnik odpre intro, ki je tokrat nekoliko bolj decentno srhljiv, in uvodna klavirska melodija v stilu starih horror klasik začne počasi ježiti kocine, ki jih Fernanda s krikom v uvodni vihar dokončno postavi pokonci. In to kakšen vihar! Crypta, kot pritiče odličnemu albumu, že v samem začetku udarijo s silo, ki se za modernejši death metal spodobi. Dark Clouds kot prvi pravi komad sicer mogočne trinajsterice postavi smernice, ki so jih tokrat ubrale Crypta. Čeprav se v nadaljevanju zgodba nekoliko »razcepi« v tri različne veje, ostaneta rdeča nit celotne plošče agresivnost in brutalnost od samega začetka albuma. S prispodobo treh vej mislim predvsem na prepletanje brutalnega death metala z odlično vpeljanimi ter občutkom odigranimi kitarskimi leadi, ki težki in mastni podlagi dodajo širino, glasbo odmaknejo od klasičnega death metala in ji dodajo pravo dozo misterioznosti. Kot tretjo vejo pa Crypta uporabijo pridih progresivnosti, ki glasbeni osnovi vlije tisti manjkajoči ščepec predrznosti, kar dobrim albumom doda nekaj več. Crypta so v tem pogledu našle tisti manjkajoči del mozaika, ki naredi izdelek popolnejši.


To je lepo razvidno v razvoju komadov na ploščku, kjer sta Dark Clouds in Poisonous Apathy agresivnejša in bolj neposredna, pri The Outsider ter The Otherside of Anger pa prevzame pobudo melodičnost v obliki prej omenjenih leadov in »mirnejših« delov, a kljub temu ne izpodrine deathmetalske prvinskosti. Mogoče ta uravnotežen potek ploščka nekoliko »skazi« The Limbo, še en instrumentalni komad, ki podobno kot uvodni The Aftermath spominja na stare dobre srhljivke, kjer je bila glasba dovolj, da je gledalcu (no, v tem primeru poslušalcu) pognala strah v kosti. Tokrat je v mojih ušesih učinek zatišja pred nevihto dosegel klavirski intermezzo, saj nabor komadov v nadaljevanju prvemu delu ni ostal dolžan. Marsikdo bi pomislil, da album s trinajstimi komadi na neki točki izgubi začetni zagon in začne pešati uvodna energičnost. A ker so Crypta nasičenost razbile s pravim intermezzom, se intenzivnost nikakor ni zmanjšala, je pa opazen kar očiten preskok v tempu, ki je bil v prvem delu višji, medtem ko drugi del v ospredje postavlja težje in močnejše riffe.


Tukaj bi izpostavil Lullaby for the Forsaken, ki kljub dolžini štirih minut in pol ustvari pravo epsko vzdušje. Zelo pogumna izjava ob poslušanju death metal albuma, a komad od začetka do konca v mojih očeh ustvari pravi vajb, ki doda albumu tisto pravo piko na i, s predzadnjim komadom Lord of Ruins pa še enkrat dvigne tempo ter poslednjič vlije strah v kosti in požene kri po celotnem telesu. Nato krog sklene zadnja skladba The Closure z umirjeno klavirsko melodijo, a pusti v ozadju majhen drobec, ki poslušalcu nakaže ali, bolje rečeno, ponudi kost za glodanje in da vedeti, da zgodba s Crypto še zdaleč ni zaključena.

Mogoče bo zvenelo klišejsko, a so dekleta domačo nalogo opravila z odliko, s Shades of Sorrow ustvarila spoštovanja vreden plošček in premagala urok drugega albuma. Z albumom so v smiselno in všečno celoto zložile glasbene delce velikanov oziroma vzornikov žanra, seveda z veliko mero lastne inspiracije. Če Crypte podobno kot avtor teh besed letos niste ujeli na Tolminatorju, vam priporočam, da se v bližnji prihodnosti odpravite na njihov koncert. Sam se zagotovo bom.