Deathcult so norveška black metal zasedba, ki smo vam jo na našem portalu že predstavili, a prepričan sem, da ponovna predstavitev ne bo škodila nikomur. Deathcult so torej Skagg (Gaahlskag, ex-Gorgoroth), Hoest (Taake, Gorgoroth) in Thurzur (Gaahlskagg, ex-Taake). In morda še ena zanimivost okoli članov zasedbe: vsi trije trenutni člani so hkrati ustanovni člani, vsi trije so od začetka drugega vala black metala vpleteni v norveško black metal sceno, Skagg in Thurzur pa sta brata.

Tako, zdaj pa h glasbi. Od zgornjih treh navedb imata dejansko samo prvi dve neko pravo informativno vrednost, saj nam povesta, da zasedbo tvori trojica z močno izoblikovanimi glasbenimi smernicami, ki vse še zmeraj kažejo na že omenjeni drugi val black metala. Z izdajo Bestial Recordings to ponovno ni niti malo drugače, hkrati pa zasedba z njo tradicionalno napoveduje prihajajoči album (Deathcult so do zdaj vsak album napovedali s predhodno krajšo izdajo s komadi, ki so kasneje tudi bili del albuma). Po Cult of the Dragon in Cult of the Goat se lahko zdaj veselimo še Cult of the Dog, zadnji del trilogije, ki se nanaša na sumersko besedilo o treh kultih smrti.

Recenzirani EP otvori komad Pseudocommando, ki se začne z zvonjenjem cerkvenih zvonov in se nato razvije v umazan midtempo komad, ki se zaključi v thrashersko obarvanem stilu s clean vokalom. Cynocephalus (Premonition of Violence) zaznamuje dolg monoton kitarski uvod pred klasičnim norveškim black metal riffom, preden se prestavi v najvišjo hitrostno prestavo. Dodatek »Premonition of Violence« v naslovu predstavlja tako rekoč noisy intermezzo, zaradi katerega nestrpno pričakujemo zaključni Dogs of War. Ta se takoj začne hitro in melodično, navrže torej nič manj zapomljiv riff kot njegova predhodnika, z raznolikimi vokali podčrta splošno pestrost celotnega ploščka in tako preko 6 minut zaključuje več kot uspešno promocijo prihajajočega albuma. Old school black metal kot iz knjige!