Pri brskanju med novitetami mi je zaradi naslovnice pred nekaj meseci padel v oči Æther, prvenec francoskega black metal/posthardcore banda Déluge. Metastazisov pečat čistih barv in linij je pač nezamenljiv in tako mi je naslovnica takoj v spomin priklicala album 777 – The Desanctification izjemnih Blut Aus Nord. Na mestu bi bila tudi omemba naslovnice albuma Tragic Idol britanskih veljakov Paradise Lost ali albuma Consolamentum nemške black metal zasedbe Ascension, toda Æther ima poleg sorodne grafične upodobitve francoskega umetnika tudi značilen »francoski« zven.
Z Blut Aus Nord Déluge sicer niti nimajo kaj dosti skupnega, s francoskim black metalom nasploh pa precej že zaradi samega kitarskega zvoka in bobnov, z zlivanjem postmetala in posthardcora s črno osnovo pa so si Déluge, hote ali nehote, nakopali primerjave v prvi vrsti s kolegi Celeste in do neke mere tudi z Amenro. Najočitnejši vpliv na njihovo glasbo vendarle ne izvira iz njihove domovine, temveč iz dobrih 9000 kilometrov oddaljenega San Francisca, od koder namreč izhajajo Deafheaven. Vzporednice z njihovim prvencem Roads to Judah so več kot očitne, po melanholičnem vzdušju pa bi se Déluge lahko celo kosali s francosko black metal zasedbo Paramnesia.
Pred prvencem je relativno mlada skupina leta 2014 izdala demo Mélas | Khōlé, njegove tri skladbe, Bruine, Mélas | Khōlé ter Avalanche, pa je peterica vključila tudi na omenjeni studijski album. Pesmi niso doživele le izboljšane zvočne preobleke, saj lahko na Mélas | Khōlé še slišite tiste tri vrstice besedila v Neigeovi izvedbi (Alcest, Forgotten Woods, v preteklosti je tudi ustvarjal pri Amesoeurs, Mortifera, Peste Noir, Lantlôs in drugih). Njegovo značilno kričanje je toliko obloženo z reverbom in potisnjeno v ozadje, da je rezultat toliko neoprijemljiv, da se zaradi tega težko sploh loči od Maximovega precej enoličnega vokala. Neoprijemljivost je tudi glavna značilnost albuma, saj po eni plati produkcija Æthra v glavnem temelji na njegovi udarnosti in masivnosti, kar takoj izda že prva skladba Avalanche, po drugi plati pa v slabi uri, kolikor skupaj nanese vseh devet skladb na albumu, nastopi več umirjenih kitarskih pasaž s posnetki morskih valov in dežja, ki so najbolj zastopane v devetminutnem instrumentalu Klarträumer. Vodne motivike se torej ne poslužujejo le na vizualni ravni, kar se kaže v na več načinov stiliziranih valovih in dežnih kapljah na naslovnici in nosilcu zvoka, natančno premišljen pa koncept zaokrožuje še bandovo ime. Tematsko se Lorenčani, za razliko od Regarde les hommes tomber, ne ukvarjajo z vesoljnim potopom, temveč, če sem vsaj za silo razumela besedila, s precej univerzalnejšo temo: posvečajo se čustvom in medčloveškim odnosom, z obupom in občutkom nemoči pa se je kdaj v življenju verjetno srečal in soočil že vsak izmed nas.


Med zanimivejšimi komadi bi izpostavila Avalanche in Hypoxie, ki je med vsemi še najbolj oprijemljiva – k temu nekaj doprineseta tudi minimalističen klavir in žensko petje, toliko napačna in za album nič manj reprezentativna pa ni niti skladba Houle, za katero so še prejšnjo pomlad posneli video. Četudi je to šele njihov prvi dolgometražni izid, Déluge nikakor niso glasbeni novinci, a bo zanimivo videti, ali bodo v prihodnje morda ubrali in utrdili kakšno bolj samosvojo pot. Vsekakor je Æther pod črto več kot soliden album.