Novinci Demolizer (saj so svojo prvo ploščo Thrashmageddon izdali šele leta 2020) prihajajo z Danske in igrajo starošolski thrash, brez vse prog navlake, danes žal vse prepogoste v tej krasni klasični podzvrsti metala. Upgrade je malenkost več kot četrt ure dolg EP in predstavlja popoln, kratek in jasen opomnik vsakemu ljubitelju metala, da je in kako je mogoče tudi danes ustvariti kakovosten in prvinsko zveneč thrash. EP sestavljajo štiri pesmi, od katerih so tri avtorske, ena pa je priredba.

Pesem, ki odpre EP Ghoul, predstavlja vse, kar sem opisal v uvodu: bobnanje in kitarski akordi udarijo, kot preluknja Walther P-38 čelo – skozi in skozi. Glasba je bazirana na kitarah in bobnih, edini res opazen prehod iz (nekoliko) počasnejšega v njen hitrejši del je mojstrski. V pesmi prevladuje srednji tempo z občasnimi kitarskimi stampedi, zvok pa je čist, vendar umazano zveneč. Vokalni del vključuje tako jezno petje kot krike, ki trgajo glasbo. Refrenski deli so odlično vkomponirani v celo strukturo pesmi, in sicer na način, da niso preveč pogosti in hkrati še vedno opomnijo poslušalca na svojo »prisotnost«. To je to!

Pri naslednji pesmi Torture Insanity razvlečene kitarske melodije lead kitare ustvarijo občutek pričakovanja. Krasijo jo počasnejši kitarski akordi, pri katerih raztegnjeno igranje lead kitare deluje kot vrv, na katero se počasnejši akordi nizajo v krasno thrashersko zanko za mučenje. Sledeč glasbi se upočasni tudi vokalni del, ki prehaja iz bolj zamolklega v bolj dušečega. Iz te počasnosti pesem nekje na polovici tako hitro pobezlja, da se poslušalčevi možgani šele po nekaj sekundah zavejo, kaj se je zgodijo. Tako nas za kakšno krasno minuto ponovno poboža hitrejši thrash, nabit s solažami. Zadnji, spet počasnejši del pesmi, raztrgajo zategnjene solaže. Morda sem glede na naslov pesmi pričakoval še kaj »živahnejšega« (beri: divjega), ampak nič ne de, glede na vse, kar sem že imel priliko slišati pod znamko thrasha, pesem zveni odlično. Zagotovo sicer ne gre za mosh pit hit, vendar vseeno sproža zadovoljno metalsko kimanje z glavo.

Get Out of My Way nas ponovno vrne na tirnice hitro zvenečega in po pravilnih kanonih zgrajenega thrasha. V nekaterih delih pesmi poslušalec dobi asociacijo na Battery – klasiko Metallice. Pesem bi se lahko po glasbenih strukturah, če pri tem izvzamemo vokalne linije, brez težav uvrstila v Kill 'em All / Master of Puppets obdobje ustvarjanja Metallice.

Zadnja pesem je priredba klasike Annihilator, King of the Kill. Demolizer se pri njeni obdelavi niso odločili za kopiranje originala, marveč za interpretacijo z močnim lastnim pečatom. Zvok je bolj zamazan kot pri originalu, zaradi česar za original značilne tehnične prvine ne pridejo do izraza in je vokal še bolj kot pri originalu potisnjen v ospredje. Končni učinek je zlobneje in bolj rudimentarno thrashersko zveneča pesem, ki gre tudi v tej verziji hitro v ušesa. Je torej priredba boljša od originala? Seveda ne, ampak vseeno predstavlja dovolj zanimivo izpeljavo pesmi, da bo nepoznavalca dela Annihilator usmerila v poslušanje originala in odkrivanje odličnosti njihovega ustvarjalnega opusa.

Iščete poleg opusa Warbringer dokaz, da lahko tudi mlade skupine igrajo odličen, izvirno zveneč thrash? Pred vami je. Priporočam vsem, ki ste se naveličali vseh vrst herezij oziroma primesi k thrashu in ki želite uživati pravoverni thrash ortodoksiji.