Govori se, da so trenutno Dominum najbolj vroč powermetalski band na sceni. Za vroč ne morem trditi, lahko pa trdim, da so sveži na sceni, Hey Living People je prvenec za nemške powermetalske zombije. V primeru, da postanejo slavni nosilci festivalov, se lahko pohvalim, da sem jih imel možnost gledati v živo na lanski ediciji festivala Area 53, še preden so bili kul. Ne le to, v čast mi je bilo gledati celo čisto prvi festivalski nastop Dominum. Nastop je izgledal sledeče: frontman Doktor Dead oblečen v frak in cilinder je vodil zombije, ki so godli na instrumente. Nekako podoben pristop, kot se grejo Ghost z Nameless ghouls in osrednjo figuro na vokalu.

Glasbo bi zlahka poimenoval »nemški power metal nove generacije«. Kot močna glasbena opora ali z drugimi besedami glasbeni kompas so nedvomno rojaki iz Edguy in Avantasie. Malenkostno, če pogledam skozi prste, bi lahko našel tudi vpliv Blind Guardian, ampak v primerjavi z njimi za moje uho Dominum igrajo »poenostavljen in bolj šibek« power metal, tako v vokalnem kot instrumentalnem smislu. Power metal s spevnimi popovskimi refreni, obilo simfoničnih klaviatur, melodičnih solaž na kitarah in, kakopak, čisti vokal. Ogromen poudarek je na šovu in teatralnosti, o čemer sem se že prepričal v živo. Z drugimi besedami: glasba ne cilja prebuditi ljudi iz zombijevskega robotskega stanja in upora proti apatiji, ampak nudi zabaven beg pred resničnostjo. Izobraženi ljudje bi temu rekli eskapizem.

Zombi tematika je verjetno tisto, kar vizualno ločuje Dominum od klasičnega power metala, kjer leži lirika v drugačnih tematskih področjih (Lord of the Rings, Hobbit, srednji vek, ostala mitologija …). Če ni že iz naslova albuma Hey Living People očitno, navržem še naslove ostalih pesmi, kot so Cannibal Corpses (vsaka primerjava z death metal bandom je zgolj naključna), Patient Zero ali We All Taste The Same. Slednje pesmi se celo spomnim s festivala, kjer je imel Doktor Dead pacifističen govor o tem, da je nasilje in ubijanje na podlagi rase, narodnosti, religije, prepričanj, navad, nazorov itd. neumno, saj smo na koncu dneva, ko pristanemo na zombi krožniku, vsi istega okusa. Hey Living People mi je poleg Cannibal Corpses najljubša pesem albuma, saj ima najmanj popovskih elementov in ponižno vihti prapor power metala z udarnimi melodičnimi refreni ter »sing along« strukturo, ki kar kliče po skupinskem petju s pestjo visoko v zraku. Bad Guy tudi ni od muh, če ste moški, star 25+ s slabo samopodobo in ciljate med glavnim odmorom dvoriti srednješolkam s Hondo Civic ali Renault Cliom na parkirišču pred šolo. Tistim, ki želijo na objektiven način slišati glasbo Dominum mimo prizme zombijev, z veseljem sporočam, da album zajema tudi priredbo vsem znanega plesnega hita Beds Are Burning avstralskih Midnight Oil.

Dal bi roko v ogenj, da glede na to, da je bilo Dominum na festivalskem nastopu dodeljenih štirideset minut na odru, da sem nezavedno slišal celoten prvenec Hey Living People pred uradnim izidom konec decembra. Pa poglejmo, kam bo pot ponesla Dominum. Mislim, da dobro zapolnjujejo powermetalsko sceno in v zombi preobleki ponujajo uživanje power metala v drugem zornem kotu.