Izbira imena z vključeno besedo »dragon« zna biti danes zelo dvorezen meč. Veliko se jih takoj distancira od banda, medtem ko nekatere ime takoj pritegne. Poplava bandov s podobnimi imeni in stilom igranja je pač naredila svoje.
Dragonland niti niso nov band, Starfall je že njihov tretji album, prva dva sta izšla pri grški založbi Black Lotus, zato se o njih ni kaj dosti slišalo. Kljub imenu in fantazijski naslovnici pa niso tipičen melodični power metal band. V njih se prepoznajo vzporednice s Sonata Arctica, Labyrinth, Thunderstone, a Dragonland so bolj dovzetni za eksperimentiranje od prej naštetih in se dokaj uspešno (a ne v celoti) ogibajo power metalskih klišejskih vzorcev. Pri tem je svoje prispeval Evergrey frontman Tom Englund, ki je album produciral in približal zvok svojemu bandu, odpel back vokale in s Henrikom Danhagejem (tudi Evergrey) odigral še nekaj riffov. Strukture pesmi so razgibane in ne preveč predvidljive, pomembno vlogo igrajo klaviature, double-bassa bi lahko bilo manj, riffi so zelo prodorni, čist, rahlo melanholičen vokal je primeren za njihovo glasbo, vokalne harmonije pa malo spominjajo na ameriške hard rock bande iz osemdesetih. Ne glede na njihov odmik od power metal mainstreama pa Starfall ni nekaj, zaradi česar bi od veselja skakali v zrak. Album je soliden, nič več in tudi nič manj.

Matjaž