V progresivnem metalu redno izhajajo zelo kvalitetne plošče. Vendar že celo desetletje velja, da ko se bliža izid Dream Theater albuma, vsa pričakovanja in zanimanja za ostalo dogajanje na tej sceni uplahnejo in se skoncentrirajo na newyorške progresivne prvake. Tudi pri njihovem albumu številka osem, Train Of Thought se zgodba ponavlja.
Ker je vsak album zgodba čisto zase, je za fane vznemirjenje pred izidom še toliko večje. Dream Theater so že na prejšnjem albumu pri The Glass Prison nakazali, da znajo udariti zelo trdo, a tisto je bilo le ogrevanje za Train Of Thought. Če pogledamo ostale progresivne bande, potem pri veliki večini z leti opažamo “mehčanje” njihove glasbe, Dream Theater pa so naredili ravno nasprotno in z naskokom posneli najtrši album svoje kariere. Že ob pogledu na The Glass Prison naslednika This Dying Soul se jasno izkristalizira njihova nova podoba. Petrucci in Portnoy začneta nekako v stilu novih Arch Enemy, riffi so nenavadno brutalni, ostri, povrhu melodična solaža in ubijalski Mikeov ritem. Tudi nadaljevanje ponuja mnogo presenečenj, pesem je zelo kompleksna, z veliko spremembami ritma, močnim modernim prizvokom. Vedno prisotne balade zastopa le krajša akustična Vacant in prvi del Endless Sacrifice, ki pa je le zatišje pred instrumentalnim infernom v drugi polovici. V tej skladbi in instrumentalu Stream Of Conciousness več priložnosti dobi klaviaturist Jordan Rudess, ki drugače le redko pride do izraza. Petrucci in Portnoy sta prava dominatorja na Train Of Thought, LaBrie je konstanten kot vedno, tudi Myung je že igral pomembnejšo vlogo. Za najbolj klasično Dream Theater pesem velja odlična, zaključna In The Name Of God, medtem ko je recimo Honor Thy Fathe rčisto druga zgodba z modernimi, staccato riffi. Tudi uvodna As I Am, sicer dokaj enostavna, a temačna in polna groova ni ravno nekaj, česar bi bili od njih navajeni.
A Dream Theater ne bi bili to kar so, če kljub nenavadno trdemu pristopu ne bi navduševali z izredno tehnično izpopolnjenostjo in perfekcionizmom, ki se kaže v dodelanosti kompozicij do najmanjših podrobnosti. Vsi fani se najbrž ne bodo sprijaznili z brutalnostjo albuma, a Dream Theater so edini klasičen progresivni band, ki si upa narediti kaj takega (posnemovalci sedaj niso izključeni) in so še vedno nekaj korakov pred konkurenco.

Matjaž