Ko sem pri približno enajstih letih prvič zasledil ime Dying Fetus in ga vtipkal v YouTube, me je glasba skupine dobesedno prevrnila s stola. Morda je bila prav to ta iskrica, ki je pri meni vžgala zanimanje in fascinacijo za vedno bolj brutalno in do neke mere tudi »gnusno« glasbo. In to preden sem sploh lahko razumel tudi stopnjo tehnične kompleksnosti glasbe, ki jo izvaja baltimorska trojica. Po približno 15 letih in rahlo bolj poglobljenem poznavanju žanra z veseljem opažam, da je tudi učinek »frišno« izdanega Make Them Beg For Death zelo podoben.

Dying Fetus ustvarjajo že 30 let death metal ekstremne brutalnosti in ekstremne tehnične zahtevnosti, ki je še bolj izrazita, glede na to, da skupino sestavljajo zgolj tri osebe. Make Them Beg For Death predstavlja kulminacijo tehničnosti banda s pogostimi spremembami ritma, sweep pickingom in brutalnimi blast beati. Kar pa je še najboljše pri Fetusih, je to, da virtuoznost skupine ni sama sebi namen, temveč le način za doseganje čim težje glasbe, ki pa ne izgubi svojega groova. Če temu dodamo še izjemno dodelano produkcijo, ki je značilna tudi za celoten opus banda, je lahko jasno, zakaj so Fetusi tako kultna death metal skupina. Make Them Beg For Death morda ni »najtežji« album v karieri umirajočega zarodka, je pa nedvomno odlično okno v zlato preteklost. Kot tak lahko pogosto zaide v rahlo samoreferenco, kar pa je za skupino, ki je nekako utemeljila neko podzvrst brutal death metala, tako rekoč neizbežno. Album je od prve sekunde dalje kot vlak, ki povozi in zmelje poslušalca ter ga istočasno kirurško precizno razkosa v groteskno sestavljanko iz mrtvega mesa. Poleg komadov v klasičnem slogu Dying Fetus, recimo Feast of Ashes ali singel Compulsion for Cruelty, album vsebuje še par krajših, bolj hardcore usmerjenih »žganic«, ki glasbeno ponudbo dodatno začinijo, kot na primer Throw Them in the Van in Ondulating Carnage.

Skratka: vsem navdušencem in privržencem (ne)težke glasbe priporočam poslušanje.