Kalifornijski trio težke psihedelične glasbe je februarja izdal novo ploščo z naslovom Night Parade of One Hundred Demons, peti album v 21 letih delovanja. Glasbeno ustvarjanje skupine je usmerjeno v izredno dolge, večinoma instrumentalne pesmi in prav tako je tudi z zadnjim studijskim naporom: celo ploščo sestavljajo le tri pesmi – Night Parade of One Hundred Demons pt.1 in pt.2 ter Death to the Red Sun, vsaka traja grobih 20 minut.

Seveda gre album poslušati v celoti, vsaka od pesmi si vzame svoj čas in se razvija počasi, instrumentalni zvoki pa tvorijo prijeten amalgam, ki ni nikoli preveč rezek ali preglasen. Bas Mika Egintona in bobni Maria Rubacalbe polnijo zvočni prostor in tvorijo ritmično/zvočno podlago, nad katero tvori kitarska igra Isaiaha Mitchella večino melodičnega materiala. Ta niha med dolgimi solažami in melodijami, ki z njihovim stalnim razvijanjem mejijo že skoraj na progresivno glasbo, in zelo repetitivnimi deli z mikro variacijami nad stalnim ritmičnim vzorcem, ki so bolj značilne za indijsko ali elektronsko glasbo. Glasbeni potek, ki ga te tehnike in zvoki ustvarjajo, meji skoraj na meditativno stanje, v katerem je poslušalec na momente lahko popolnoma zatopljen v glasbo, v drugih trenutkih pa mu pozornost odtava v globino misli, do ponovne zatopljenosti v glasbo. Prav v tem se najbrž skriva čar psihedelične glasbe: ta ustvarja popotovanje po mentalnih stanjih in globoko introverzijo. Album odpre uvod v Night Parade […] pt. 1, v katerem čista kitara z visokim reverbom in šum božanja činel ustvarita eterično atmosfero, ki jo kmalu prelomi psihedelični riff pravega jedra komada. Ta je hitrejši in agresivnejši ter popolnoma zajame poslušalčevo pozornost. Kljub značaju glasbenih struktur, ki v veliko pogledih spominjajo na kalifornijske jam bande iz 60., ki so večinoma improvizirali, kot na primer Grateful Dead, je vsak glasbeni trenutek tako rekoč »na pravem mestu«. V Night [pt. 2] najdemo ponovno počasnejši uvod na plemenskih ritmih bobna, ki se kmalu razvijejo v ponovno psihedelično norišnico, ki poslušalca dejansko odpelje … Do reprize začetnega riffa iz pt.1, ki postopno vodi v zaključno improvizacijo in odzven v hrušču. Tretja, zaključna skladba plošče, z naslovom Death to the Red Sun, je idealen zaključek tega zvočnega popotovanja. Začetni riff a la Black Sabbath kmalu eksplodira v pentatonske solaže, podprte s solidnim groovom bobnov in basa, ki terja fizični odziv. Pospešitev v zadnji pesmi tvori na albumu skoraj nezaznavno stopnjevanje od umirjene do vedno bolj razgibane.

Night Parade of a Hundred Demons je ponovni dokaz glasbenih sposobnosti trojice iz San Diega, da ustvari album kakovostne instrumentalne glasbe, ki ni nikoli dolgočasna. Temu pripomore tudi jam značaj banda, ki doda stopnjo človeške topline. Skupina je po izdaji albuma napovedala turnejo po Veliki Britaniji in Zahodni Evropi od 28. aprila dalje.