No, še nikoli nisem poslušal in recenziral skupine s tako netipičnim imenom, čeravno sem že imel priliko srečati se z black metal skupinami tipa »analni trakt« (beri: Anaal Nathrakh). Zanimivo, tudi logotipa obeh skupin sta si dokaj podobna. Ampak brez strahu, prej navedeno predstavlja zgolj ugotovitev in recenzija ne bo temeljila na primerjanju glasbe obeh skupin. One Thousand Vultures Waiting to be Fed je prvenec skupine iz Velike Britanije, ki prisega na black metal.

Gre za dober, surov, na surovih kitarskih, poudarjam – kitarskih melodijah temelječ black metal. Zvok je idealen, saj se ob poslušanju plošče ustvarja občutek, kot bi vsi instrumenti igrali poslušalcu neposredno ob ušesih.

Naslovna pesem One Thousand Vultures Waiting to be Fed zaradi počasne, ponavljajoče se kitarske melodije deluje kot medij individualne meditacije, s pomočjo katere poslušalec poleti v brezčasni prostor blackmetalske glasbene črnine. Vokal je razumljiv in v obeh svojih dimenzijah – kot globoki čisti in kot grim – deluje kot nevidna roka vodnika poslušalcu po mrzlih skalnatih prostranstvih. Kot ga počasi dvigne, ga ob koncu te pesmi ritual prehoda tudi počasi vrne iz transcendence nazaj v tukaj in zdaj.

V Letharia Vulpina uvodni zvok vetra in dežja surove kitarske melodije spremeni v močnejše mrzlo deževje. Slednjega nato v ospredje postavljeni jezno zveneči grim vokal v navezavi z občasno hitreje odigranimi kitarami razbesni v ostro nevihto v vsej svoji mogočni naravi: od občutja (začasnega) pojemanja do ponovnega razdivjanja. In kot nevihta opozori nase z mirnejšimi zvoki, tako s temi tudi naznani svoj pomik naprej. Gre za akustično (blackmetalsko) estetsko prekrasno risarsko delo, kjer glavno risalo predstavljajo kitare oziroma tehnike akustičnega risanja z njimi.

Pesem Budgeting for Betrayal, ki ima za atmosferični black metal zelo netipičen naslov, na začetku najbolj zaznamuje v ospredje postavljeno dramatično bobnanje. Ko se ob spremembi tempa bobnanja v divji stampedo razsrdijo še kitare, se atmosferični prelevi v rosno čisti in osvežujoči klasični black metal (dasiravno noto osnovne atmosferike tudi v tem delu ohranjajo določeni melodični elementi). Mar gre za prikaz atmosferičnosti skozi divjost in agresijo? Zelo verjetno, da!

Running Into the Abyss je eksperiment mračnosti, pri katerem počasno igranje kitar in bobnov na začetku pesmi ustvari ambient, kakršnega so v black metal s ploščo Rebel Extravaganza vklesali Satyricon. Vendar ne gre za kopiranje slednje, saj v to napeto in mračno eksperimentiranje band inovativno vključi rabo zvokov, ki najbolj spominjajo na šumenje in preskakovanje med slabimi signali različnih radijskih postaj, ovito v spremljavo »nadležno distorziranih« kitar in hripanja vokala. Prijetno in zanimivo.

V prvemu delu Dead Sun Shines Bright bobnanje znova dobi vlogo vodila drugim glasbilom. Ustvarjeno osnovo v drugem delu prevzamejo kot vodilo kitare, ki izhodiščni kompoziciji pesmi pridajo novo dimenzijo – melodičnost. Ta pričara prečudovit ambient pasivnega poslušalčevega spremljanja valovanja mrtvaškega prta plemenitega blackerskega gorja. Prelepo.

Cold Blood and Broken Teeth ne odstopa iz glasbenih gabaritov, ki jih je skupina postavila v predhodnih pesmih. Ni sicer slaba, vendar tudi ne ostane posebej v spominu.

Fed je instrumentalen zaključek plošče, kjer se izmenjujeta večglasno petje oziroma krakanje vran z zvoki počasne plohe in igranjem akustičnih kitar. Taka akustična kompozicija se prelije v dele, kjer zavladajo bobnanje in melodije distorziranih kitar. Sledi tih zaključek s pozivom mrhovinarjem, da je končno prišel čas za pojedino. Res lepo.    

Veseli me, da sem imel po dolgem času priliko slišati kakovosten black metal iz Anglije, ki sem jo namreč že zdavnaj zbrisal s seznama blackerskih oziroma »blackorodnih« dežel. One Thousand Vultures Waiting to be Fed nedvomno predstavlja odličen in zanimiv začetek oziroma stvaritev, ki si zasluži pozornosti blackmetalskih ušes.